Zgodba o Honiju je starodavna judovska zgodba iz prvega stoletja pred Kristusom, objavljena v knjigi z naslovom The Circle Maker (= Risalec kroga), avtorja Marka Battersona.
V stoletju pred Kristusom je živel judovski vernik z imenom Honi. Honi je s svojimi ljudmi živel izven zidov Jeruzalema, mesta in regije, kjer je bila v tistem času velika suša. Če Bog ne bo posredoval, in to kmalu, je velika nevarnost, da Honijeva generacija pomre v suhi puščavi. Ker ni bilo niti kapljice dežja, je vse kazalo na katastrofo. Poleg tega je zadnji prerok umrl že štiristo let nazaj in mnogi so mislili, da jih je Bog zapustil. Kje je Bog sedaj v tej suši? Nekateri so se zagotovo spraševali, če Bog sploh obstaja in ali bo uslišal njihove molitve in odgovoril.
Ko je stopal iz svoje posušene in na pol razpadajoče hiše iz blata se je Honi počasi sprehodil skozi vas, dokler mu pogled ni obstal na pusti puščavi, ki se je razprostirala pred njim. Nič pridelka letos, otroci na ulicah jokajo od lakote in starši pogledujejo Honija z očmi dvoma in obupa.
Na Honiju je to jutro bilo nekaj drugačnega, neka notranja moč, skoraj jeza. Vzel je svojo palico in se počasi začel premikati v krogu kot kak stroj, najprej 45 stopinj, potem 90, 180 in nato 360 stopinj. S svojo palico je Honi narisal popoln krog. Padel je na svoja kolena in z gotovostjo in avtoriteto, tako kot že dolgo umrli preroki pred njim, zavpil:
»Gospod vesolja, prisegam pred tvojim velikim imenom, da se ne bom umaknil iz tega kroga, dokler ne izkažeš milosti svojim otrokom.«
Njegova molitev je bila izrečena z gotovostjo, vendar v ponižnosti; bila je močna in je prišla iz globine njegove duše, pa vendar krotka. Toda h komu moli – so mislili, saj pa nas je Bog zapustil! In potem se je zgodilo – ko je Honijeva molitev dosegla nebesa, je Bog poslal dež na njihovo neplodno in suho zemljo. Kapljica za kapljico.
»Nisem molil za kapljice, ampak za dež, ki bo napolnil rezervoarje, votline in jame.«
Kapljice so se spremenile v brizganje in kmalu se je ulil pravi dež. Voda je tekla skozi vas in njihove domove kot potok, vendar se ni nihče pritoževal.
»Nisem molil za tak dež, ampak za dež tvoje naklonjenosti, blagoslova in usmiljenja.«
Ta dan dež ni prepojil le zemlje, ampak tudi njihove duše, potopil je njihovega duha. Bog nas ni zapustil, on gleda z usmiljenjem in sočutjem – vse, kar moramo storiti je, da prosimo. Ta dan je dež storil več kot le spremenil puščavo v plodno zemljo. Namočil je njihove duše, iz katerih je na sveže pognala vera.
Krog, ki ga je Honi narisal, je postal sveta legenda in se ohranil še leta zatem. Ljudi spominja, da Bog spreminja tok zgodovine in da želi biti vključen.
V Svetem pismu najdemo zgodbo o tem, kako so Izraelci vstopili v obljubljeno deželo, osvajajoč mesto Jeriho. Ta znana zgodba je ponovljena v Jozuetovi knjigi, 6. poglavje (preberite zgodbo skupaj z mano). Zgodba o osvajanju mesta Jerihe ne govori specifično o molitvi, ampak uči o tem, kako se Bog odziva na svoje ljudstvo in tako izvemo več o Božji naravi.
1. Molitev se začne kot sanje. Jozue je živel za te sanje, ki mu jih je Mojzes povedal pred 40 leti. Ljudje pogostokrat postanejo malodušni in omagajo pod težkimi situacijami, tako pa je težko videti realnost, h kateri te je Bog poklical. Kaj so tvoje sanje? Ali jih uresničuješ?
2. Molitev nikoli ne umre. Vsaka molitev, bodisi za družino, prijatelje, službo za Boga itd. ostane. Obstaja veliko pričevanj o uslišanih molitvah zvestim, ki so se že davno preselili v večnost.
3. Molitve morajo biti specifične. Identificiraj svojo Jeriho (ali potrebo po dežju) in jo specifično priznaj pred Bogom. Če je tvoje srce na pravem mestu, bodo Bogu všečne molitve rasle, brezbožne želje pa se bodo razpršile.
4. Naj Bog reši tvoje probleme. Ne rešuj svojih problemov, tako da se zaletavaš v zid. Utabori se izven mesta in dopusti, da Bog reši tvoje probleme zate; on se bo boril namesto tebe.
5. Vztrajnost v molitvi pomeni nenehno molitev. Velikokrat se zgodi, da se po nekem času, ko se ljudem zdi sprejemljivo, umaknejo v dvomu ali frustraciji. »[Abraham] ob Božji obljubi ni podvomil v neveri …« (Rimljanom 4,20). Beseda podvomiti tukaj pomeni potegniti se nazaj.
6. Stanovitnost v molitvi ne pomeni le ne odnehati, kakor pri vztrajnosti, ampak pomeni, da ostajamo stanovitni v delanju tega, kar vera zahteva: Vera zahteva dejanja. Hoja okrog Jerihe je morda nekaterim povzročila vrtoglavico in bi se najraje usedli ali spočili, toda stanovitnost v molitvi vztrajno išče še naprej Božjo voljo v situaciji.
7. Požrtvovalnost, vztrajnost in stanovitnost vključujejo neko mero osebne žrtve, čeprav se to zdi malenkost v primerjavi z doseženimi rezultati. Vstani iz postelje, preskoči obrok …
8. Vera praznuje, še preden so čudeži vidni. To zveni kot načelo molitve »Imenuj in zahtevaj.« Toda s pazljivim očesom boste ugotovili, da je Bog rekel Jozuetu: »Poglej, v tvoje roke dajem Jeriho …« (Jozue 6,2). Bog je govoril v pretekliku, še preden je Jeriho dal Jozuetu v roke. Zato imamo gotovost, ko smo v Božji volji, da ga lahko slavimo in praznujemo zmago – ja, še preden naše telesne oči to vidijo.
