Vsi vemo, da popolne cerkve ne obstajajo, ker ne obstajajo popolni ljudje. Toda tega dejstva ne smemo uporabljati kot izgovor, da prenehamo biti del cerkve ali se zadovoljimo s povprečnostjo in ravnodušnostjo. Takšen odnos prikazuje, da ne razumemo Božjega pogleda na cerkev ali ne cenimo velike cene, ki jo je Kristus plačal, da iz nas naredi svojo Zaročenko.
Čeprav mnoge cerkve danes imajo težave, nas Gospod ni prepustil, da jih rešujemo sami, ampak nam je dal svoje vodstvo v Njegovi besedi. Najboljši primer v Svetem pismu, ki govori o cerkvi s težavami, je cerkev v Korintu. Apostol Pavel je ostal tam 18 mesecev, da cerkev vzpostavi in zgradi čvrst temelj, na katerem bodo verniki lahko gradili; toda ko je odšel, so se pokazale težave. In kasneje so mu poslali pismo, da ga obvestijo o razhajanjih, nemoralnosti in drugih težavah, ki so se zasidrale v cerkev. Knjiga Prvo pismo Korinčanom vsebuje Pavlov odziv, in njegovi odgovori na težave so aktualni tudi za današnje cerkve.
Če bi poskušali poiskati koren njihovim težavam, bi odkrili neodvisno držo. Rezultat je bila kaotična cerkev, ki ji je manjkala enotnost in ljubezen, saj so si mnogi začrtali svojo lastno smer in se niso hoteli podrediti drug drugemu. Začeli so poslušati krive apostole in sprejeli mnoga bizarna verovanja in prakse.
V 12. poglavju v tem pismu, Pavel naslavlja njihov neodvisni duh, tako da opisuje cerkev, kakor jo vidi Bog – kot eno telo, z mnogimi deli, ki so si različni po obliki in namenu, toda skupaj delujejo za pravilno delovanje celote. Pravzaprav, mi smo Kristusovo telo tukaj na zemljo in On je naša glava. Ko je Jezus odšel v nebo, je svoji cerkvi naročil, naj opravi Njegovo delo. Mnogi so nas primerjali z Njegovimi rokami in nogami, ko sledimo Njegovi volji za nas individualno in skupno. Kristus, naša Glava, pa razodeva svoj um po njegovi Besedi in njegovem Duhu, ki nam pomaga razložiti.
Težava nastane, ko se odločimo slediti svojim lastnim ciljem, namesto da poslušamo našo Glavo in živimo drug z drugim, kakor nam On naroča. Filipljanom 2,3 nam pravi, kakšno držo naj ohranjamo: »Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe.«
Takšno držo je pokazal Kristus, ko se je ponižal, prišel na zemljo kot služabnik in umrl na križu, da nas odreši (Filipljanom 2,5-8). Kakor mnoge cerkve danes, tudi Korinčani takšne drže niso imeli in rezultat je bil pretresljiv.
Kristus je plačal, da iz nas naredi svojo Zaročenko.
Najprej, spodletelo jim je prepoznati njihovo enotnost v Kristusu in Božjo suvereno izbiro glede duhovnih darov. Pavel je spomnil Korinčane, da je Kristusovo telo eno, ampak z veliko deli, in vsak del je bil ob spreobrnjenju, po Duhu, krščen v eno telo (1 Korinčanom 12,12-13). Njihova povezanost je temeljila na tem, kdo so v Kristusu, in ne na tem, kako so mu služili.
Pravzaprav, ni bilo mišljeno, da bi verniki delovali na takšen način, ker je vsak bil ustvarjen z edinstveno osebnostjo, telesnimi lastnostmi in mentalnimi sposobnostmi, poleg tega pa je vsak dobil duhovni dar, ki ga je izbral le Duh (1 Korinčanom 12,4-11). Na ta način Bog opremi in obdari cerkev, da učinkovito izvaja različne službe.
Drugič, nekateri Korinčani so se počutili, da so nekoristni in nepomembni. Namesto da bi prepoznali vrednost vsakega duhovnega daru, so jih pričeli ocenjevati glede na njihovo očitno pomembnost. Toda v Božjih očeh je pomemben vsak dar in vsak ud, saj le tako lahko cerkev prav funkcionira. Pavel je situacijo primerjal z nogo, ki trdi, da ne spada k telesu, ker ni roka (1 Korinčanom 12,15). Toda noga je pomembna, če je opazna ali ne. Enako velja za tiste, ki imajo manj opazne darove. Samo zato, ker pred vsemi ne pridigajo, niso nič manj vredni ali manj potrebni.
Tretjič, nekateri v cerkvi v Korintu so imeli previsoko mnenje o sebi in o svojih duhovnih darovih. Menili so, da ne potrebujejo drugih v cerkvi, vendar Pavel je poudarjal: »Ne more oko reči roki: “Ne potrebujem te.”« (1 Korinčanom 12,21). Si lahko predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi vaši telesni deli začeli delovati neodvisno drug od drugega? Kako bi hodili, če bi vaša noga in vaše stopalo poskušali iti v nasprotni smeri? Podobna nefunkcionalnost se zgodi, ko udje cerkve mislijo previsoko o sebi, ravnajo neodvisno in podcenjujejo doprinos drugih.
Očitno je, da neodvisen duh cerkvi povzroča škodo. Ko se nekateri udje odločijo ne uporabljati duhovne darove, ali zaradi občutkov nezadostnosti ali zaradi ravnodušnosti, je cerkev kot celota oropana tega, kar je Bog podelil njim, da naj prispevajo. Rezultat je delno paralizirano telo. In na podoben način je cerkev ohromljena, ko udje ne cenijo drug drugega in se drug drugemu ne podrejajo.
Ko se vsi udje osredotočijo na medsebojno povezanost s Kristusom, sledijo Njemu kot svoji glavi in uporabijo svoje duhovne darove, da služijo drug drugemu s ponižnostjo in ljubeznijo, cerkev funkcionira prav, verniki so blagoslovljeni in Bog je poveličan. In to je moja molitev za tebe in cerkev, kateri pripadaš.
P.S: Si že postal del lokalne cerkve? Prepričan sem, da obstajajo upravičeni razlogi, zakaj nekateri ljudje niso del skupnosti verujočih. Toda če lahko in si zmožen, te spodbujam, da poiščeš cerkev in se ji pridružiš. Ti imaš nekaj, kar lahko prispevaš, in boš blagoslovljen skozi tvojo poslušnost Kristusu.
Vir: Dr. Charles F. Stanley, intouch.org
