skip to Main Content

“Kaj je narobe s svetom?” se je spraševal pridigar Martyn Lloyd-Jones. “Zakaj… vojne in vsa ta nesreča, nemir ter konflikti med ljudmi? … Obstaja samo en odgovor na ta vprašanja – greh. Nič drugega; samo greh.”

Krivdo za trpljenje in nesrečo v svetu pogosto valimo na pomanjkanje izobrazbe, priložnosti ali sredstev. Če bi le vedeli več ali imeli več, potem bi nam gotovo bolje šlo. Ne. Naš edini in osnovni problem je le … greh. 

Ker se trajne radosti ne dá najti brez Boga, greh nikoli ne bo vir naše radosti.

Stephen Charnock je zapisal: “Čeprav je padec vir našega trpljenja, je prepoznanje tega prvi korak do naše radosti.” 

Z grehom se moramo direktno soočiti skozi zavedanje, priznanje in kesanje. Samo v odpuščanju lahko najdemo enost v odnosu z Bogom in posledično radost. 

Vsak, ki se ne zaveda svoje krivde pred svetim Bogom, je v najslabšem možnem položaju. Kaj bi se zgodilo, če oseba s počenim slepičem ne bi čutila bolečine? Morda bi ostala doma in gledala film, namesto da bi odšla v bolnišnico. V tem primeru bi lahko umrla. 

Greh ubija resnično radost.

William Whitaker (1548–1595), puritanec in profesor na univerzi v Cambridgeu, je govoril o tem, da smo “z grehom pregnali radost, v kateri smo bili ustvarjeni.” To je osupljiv opis tega, kar sta Adam in Eva storila v raju, in kar mnogi od nas počnemo danes – z grehom odganjamo radost. 

William Bates je rekel: “Najbolj škodljiva posledica greha je ločitev duše od Boga; in da ponovno vzpostavimo radost, potrebujemo ponovno združitev z njim.” Ti dve predpostavki – da je Bog vir radosti in da nas greh ločuje od Boga – vodita do zaključka: greh nas ločuje od radosti.  

Hudič je sovražnik Božje in naše radosti. Čeprav Boga ne more oropati radosti, je specializiran v sabotaži naše radosti, tako da nas poskuša ujeti v zanko užitkov. Prvi odmerek droge, pijanost od alkohola ali vznemirjenje ob nedovoljenem spolnem odnosu, se v tistem trenutku morda zdi dobra ideja. Ampak nato nas ta ista stvar, ki nam je prinesla okus sreče, oropa resnične in trajne radosti. Greh je največji uničevalec radosti.  

Grešiti pomeni prekiniti odnos z Bogom. Zato je greh največji sovražnik radosti in odpuščanje njen največji prijatelj. Priznanje nas ponovno združi z Bogom radosti. 

Če verujemo, da greh nikoli ne deluje nam v prid, nam lahko to pomaga razjasniti težke odločitve, v katerih se nam dozdeva, da moramo izbrati med tem, da pomagamo ljudem narediti pravo stvar, ali da jih osrečimo. 

Na primer, mladenka, ki je verjela, da splav pomeni vzeti življenje nedolžnemu otroku, mi je povedala, da bo svojo prijateljico kljub temu peljala na kliniko, saj jo ima rada. Rekla je: “To narediš, ko imaš nekoga rad, tudi če se z njim ne strinjaš.” Vprašal sem jo: “Če bi tvoja prijateljica želela ubiti svoje starše in bi v rokah držala pištolo, bi jo peljala do hiše njenih staršev?” “Seveda ne.” 

Ampak, razen v legalnosti, v čem drugem je razlika? Nikoli ni v maminem najboljšem interesu, da ubije svojega otroka – na koncu ji bo to vzelo veliko več radosti, kot pa ji je bo dalo. Prepogosto – v imenu ljubezni – pomagamo ljudem v napačnih dejanjih, ki jih bodo oropala radosti, ker so napačna. Mogoče si lahko čestitamo, da smo “ljubeči,” ampak kaj dobrega jim prinese naša ljubezen, če jih spodbuja v njihovem samouničevanju?

Greh zahteva vedno več, saj ne more zadovoljiti. 

Odvisnost nazorno prikazuje vse vzorce grehov. Najprej se zdi, da sreča, ki jo prinese, preseže dotedanjo bedo. Ampak sčasoma trenutki bede postajajo vse bolj pogosti, medtem ko trenutki sreče bledijo. Temu se pravi zakon “padajočih donosov”. Življenje je bilo obljubljeno; smrt je bila prejeta. Vsak odvisnik od droge, alkohola ali pornografije, je živ dokaz za to, da je vsak naslednji odmerek manj zadovoljiv od prejšnjega. 

Odvisniki od heroina najprej jemljejo drogo, da bi bili srečni. V trenutku treznosti nato prezirajo heroin zaradi učinka, ki ga ima nanje in prezirajo sami sebe, ker si ga želijo. Kljub temu pa so spomini na trenutna zadovoljstva premočni, ko ponovno pride do občutkov bede. V želji po pobegu vzamejo nov odmerek. Upajo, da bo prinesel trajno zadovoljstvo. Ampak, to se nikoli ne zgodi. 

Če je norost delati isto stvar vedno znova in pričakovati drugačne rezultate, potem greh ne samo vodi v norost – greh je norost. 

Ne glede na drogo, ki si jo ti izbereš – materializem, kokain, pornografija, moč – bistvo vsakega greha pravi: “Tokrat bo drugače.” Pa vendar nas v imenu sreče vedno znova ubija. 

Nepravičen način življenja vodi v še večjo nesrečo. 

Skozi zgodovino so modno, filmsko in glasbeno industrijo – prodajalke “sreče” – v naši kulturi v veliki meri vodili moški. Nemoralne vrednote teh industrij so zvabile mlada dekleta v pogosto menjavanje spolnih partnerjev in jih prepričale, da je to v redu. Dekle ima spolni odnos in kasneje občuti zavrnitev, izgubo spoštovanja in prezir fanta, za katerega je mislila, da jo ljubi. Sanje se spremenijo v nočno moro. Ampak v upanju, da bo naslednjič drugače se spusti, v nov spolni odnos z naslednjim fantom in naslednjim in naslednjim, dokler ni njeno samospoštovanje povsem uničeno. 

Desetletja so materam obljubljali, da bodo srečne, če “predčasno končajo svojo nosečnost” – zavajajoč jezik za “ubij svojega otroka.” Imel sem priložnost govoriti s številnimi ženskami, ki še mnoga leta kasneje jokajo nad svojo odločitvijo. Povratne fizične in psihološke posledice splava so dobro znane in vključujejo visoko raven depresije in samomorov. Obstajajo mnoge skupine, ki pomagajo ženskam po splavu, da bi lahko izšle iz temnih posledic odločitve, za katero jim je bilo rečeno, da jim bo prinesla radost. 

Naša kultura prav tako zavaja ljudi h gledanju pornografije. Namesto obljubljene radosti, to nato prinese sramoto, osamljenost in zlomljenost ter vodi v neskončen krog vedno globlje perverznosti in temačnosti. 

Podobno se nekateri v želji po radosti vdajajo homoseksualnemu življenjskemu slogu. Ampak ko se vdajo v svoja želenja, praviloma najdejo razočaranje. 

V pozitivnem izrazu gej je tragična ironija, kajti nadomestil je negativni izraz sodomit ali nevtralni izraz homoseksualec. Ne glede na to, kako srečno zveni beseda gej, obstajajo dejstva o stopnji samomorov med homoseksualci:

  • Tveganje samomora med mladimi, ki so geji ali lezbijke, je 14x večja kot pri heteroseksualnih mladih. 
  • 30-45% transseksualnih ljudi je poskušalo narediti samomor. 

Teh statistik nisem vzel iz virov religijskih konservativcev, ampak iz posvetne spletne strani, ki je naklonjena problemom gejev in lezbijk. Študija, ki je analizirala 25 predhodnih študij o spolni usmerjenosti in mentalnem zdravju je pokazala, da so “homoseksualci in biseksualci 50% bolj nagnjeni k depresiji in zlorabi drog, kot heteroseksualci.” 

Veliko let je vsesplošno veljalo, da je ta višji občutek nesreče posledica sramote zaradi neodobravanja drugih. Toda kljub temu, da je družba postala veliko bolj odprta do homoseksualnega načina življenja, nesreča ostaja; tudi med tistimi, ki so obkroženi z odobravanjem. Istospolna zakonska zveza je morda legalna, ampak to ne spremeni njene narave, niti ne odpravi škode, ki jo povzroča tistim, ki se vdajajo v tako zvezo. 

Podobno je bilo uničenih tudi neskončno heteroseksualnih življenj tistih, ki so verjeli lažni obljubi, da je radost v aferi. Poznam mnogo ljudi, ki so se spustili v zunajzakonske afere in potem celo življenje obžalovali svojo odločitev. 

Kralj Salomon je lahko imel katerokoli žensko, ki si jo je želel – “radosti človeških otrok” (Pridigar 2,8). Ampak pri svojih brezštevilnih ljubicah je našel samo praznino in nesrečo. 

Puritanec Thomas Vincent je rekel: “Nič ne more zmanjšati človekove radosti tukaj in nič ga ne more oropati radosti v večnosti, razen zla vsega zla, greha.” 

Vedno znova nasedemo hudičevim lažem. Ampak Bog nam govori resnico o tem, kaj nas bo naredilo resnično srečne. Naša trajna sreča je odvisna od tega, komu bomo verovali!

Vir: Randy Alcorn, epm.org

Back To Top
×Close search
Search
X