Bog ne dela stvari tako, kot mi mislimo, da bi jih moral. Ta tema se pojavi, ko beremo zgodbe o posameznikih, ki so se odvrnili od Boga, ali ko poslušamo pojasnila ljudi, ki so opustili krščanstvo zaradi domnevnih intelektualnih argumentov. Bog ne ustreza našim pričakovanjem. On ni takšen, kot smo mi; on je povsem drugačen.
Čeprav ne točno s temi besedami, se argument glasi nekako takole: Če je Bog popoln in dober, bi se moral razodeti bolj jasno, njegovo Besedo bi moral ohraniti brez več besedilnih variant, moral bi proizvesti Biblijo z manj odprtosti do različnih interpretacij (na nek način bi morala presegati zgodovino in kulturo), takoj bi moral povsem odpraviti zlo in trpljenje.
Te argumente bi lahko ubesedili tudi takole: Če bi bil jaz Bog, bi stvari naredil drugače. V primerjavi z našim razsvetljenim razumom, na Božja dejanja gledamo kot na pomanjkljiva in nezadostna. Naša modrost, razumnost, pričakovanja, in kar je nam všeč, postanejo standard, ki se mu mora Bog podrediti, drugače ga zavrnemo kot napačnega in nevrednega zaupanja. Kot da ni več prostora za skromno oceno naših omejitev in krhkost človeških zmožnosti in razuma.
Škandal in norost križa
Bog pogosto ne dela na načine, kot mi ljudje mislimo, da bi moral. Najboljši primer tega je Jezusovo križanje. Pavel je zapisal: “Mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost. Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi” (1. Korinčanom 1,23-25).
Pavel ne sprejema vere brez razuma, slepe vere ali anti-intelektualnosti; on priznava omejitve človeškega razuma in resničnost tega, da Bog ni obvezan ravnati tako, kot mi mislimo, da bi moral. Križanje je bilo morda Judom škandal in poganom norost, ampak takšen je bil Božji načrt, da reši in obnovi svoje, ki so ustvarjeni po njegovi podobi.
Škandal in norost božiča
Tako smo seznanjeni z božično zgodbo, da pogosto spregledamo njeno podobnost s križanjem: zagotovo škandalozna, morda celo neumna, ampak nenazadnje je bil to Božji načrt, da izpolni svojo obljubo in reši svoje ljudi.
Kot prvo, deviško spočetje je bilo škandalozno. Jožef sam je sumil o nezvestobi in se je želel ločiti od Marije. Okrog 100 let po tem, ko je Matej napisal svoj Evangelij, je Origen opisal takratno nekrščansko, judovsko nasprotno zgodbo.
Obtožuje ga [Jezusa], da si je “izmislil svoje rojstvo po devici” in ga ozmerja s tem, da je “rojen v določeni judovski vasi, revni podeželski ženi, ki se je preživljala s prevarami, ki jo je mož, tesar, vrgel na cesto, ker je bila obsojena prešuštva; in ko jo je mož odgnal ter je nekaj časa tavala naokrog, je sramotno rodila Jezusa, nezakonskega otroka” (Origen, Contra Celsum 1.28; v The Ante-nicene Fathers, 4.408).
Te trditve nimajo nobenega preživelega dokaza iz prvega stoletja, ki bi jo potrjevali, ampak zlahka lahko vidimo, kako so se takšne izjave pojavile kot reakcija na krščanske trditve o spočetju Jezusa. Bi lahko Bog naredil stvari na način, ki se mu je težje posmehovati? Bi morda lahko priskrbel več nadnaravnih dokazov? Seveda bi lahko; ampak ni. In skeptiki se posmehujejo. Medtem kristjani praznujemo to resnico kot način, s katerim se je Bog odločil delovati, da reši svet preko svojega Sina Jezusa, ki je bil Bog in človek.
Kot drugo, samemu utelešenju (inkarnaciji) je težko verjeti – je moral Bog res postati človek? Justin Mučenik opisuje zgodnje kritike krščanstva iz sredine drugega stoletja:
“Moralo bi vas biti sram, ko trdite podobno kot oni [Grško-rimske religije]; raje bi morali reči, da je bil Jezus rojen kot človek iz človeka… Prizadevate si dokazati neverjetno in malodane nemogočo stvar; namreč, da se je Bog odločil biti rojen in postati človek” (Justin, Dialog 67-68, v The Ante-nicene Father, 1.231-232).
Morda je težko verjeti, toda Bog je postal človek; vstopil je v našo bolečino, naše trpljenje in našo smrt, da bi lahko porazil smrt za vse nas. Pismo Hebrejcem jasno pravi, da je on izkusil naše omejitve in skušnjave, da bi postal naš popoln in večni Veliki duhovnik, in da bi lahko prinesel popolno in končno žrtev za naš greh. Bi Bog lahko to storil na drugačen, manj boleč in manj sramoten način? Mogoče, ampak ni.
In tretjič, zakaj tako skromno rojstvo? Zakaj je bil rojen v revščini, nepomembnosti in šibkosti? Tako dobro poznamo božično zgodbo, da včasih spregledamo, kako je vse to v nasprotju z našo intuicijo. V prizadevanju, da reši svet, je Bog ubral najtežjo pot, ki je bila možna. Kot v hudičevi skušnjavi, da Jezusu takoj podeli globalno vladarstvo brez trpljenja na križu, je tudi takrat obstajalo več hitrejših in bolj preprostih poti, da Bog opravi to delo. Toda, kot Pavel izpostavlja: “Božja norost je modrejša od človeške modrosti” (1. Korinčanom 1,25).
Zaupaj Bogu, da je On res Bog
Ko v tem božičnem času premišljuješ o svojem življenju, svojih borbah, razočaranjih, zmagah, svoji veri in svojem upanju, se spomni, da je Bog Bog, in da mi nismo. Jezusova smrt na križu je bila hkrati norost za modrece sveta, za vse, ki so na poti v pogubo, in prikaz Božje moči in modrosti za vse, ki verujejo. On ne dela vedno, kakor bi mi pričakovali ali si želeli, toda ko gre za Boga, se mar še nismo naučili, da lahko pričakujemo nepričakovano?
Vera v Boga nas zagotovo ne naredi varne (kot če bi živeli v nekem magičnem mehurčku, kjer se nam ne more zgoditi nič slabega in nam je zagotovljen uspeh na vsakem koraku), nas pa naredi izredno gotove! Ker je on zvest in dober, mu lahko zaupamo in ga častimo, ne da bi vedno vse razumeli.
Krščanstvo se ni začelo, preživelo in se razširilo po razumskih argumentih, ampak skozi prikaz in razodetje Svetega Duha, ki je resnična moč Božiča.
Vir: Alexander Stewart, desiringgod.org
