Trenutno se svet sooča s pandemijo. V preteklih letih so naš vsakdan pretresli mnogi nenadni teroristični napadi, ki so nas globoko pretresli. Toda v nasprotju s krizo povezano z izbruhom koronavirusa, so teroristični napadi bili dogodki, ki so se v nekem trenutku zgodili in potem minili. Trenutna pandemija pa s svojim trajanjem vnaša v našo notranjost vse večjo negotovost in nejasnost, saj ne vemo kdaj se bo trenutno stanje končalo in kakšne posledice bo pustilo za sabo. Situacija se hitro slabša in vse skupaj se nam zdi neresnično.
V zadnjih nekaj desetletjih je bilo človeštvo obvarovano pred tako vrsto globalne pandemije (in pred čustvenim terorjem, ki pride z njo), toda zgodovina nas uči, da je trenutna pandemija samo ena izmed mnogih, ki so se zgodile že pred našim časom. In takrat so se stvari odvijale na mnogo, mnogo slabši način kot danes.
V pričevanjih iz preteklih pandemij lahko najdemo ogromno navdihujočih primerov in zgodb, ki nas hitro navdajo s hvaležnostjo za svet v katerem trenutno živimo.
Pandemije v Rimskem cesarstvu so bile zaznamovane z brezbrižnostjo ljudi
V zgodnji krščanski zgodovini so bili kristjani ves čas agresivno preganjani, toda njihova vztrajnost in vzdržljivost je Rimljane spodbudila, da so govorili: »Ti bedaki so prepričani, da so popolnoma nesmrtni in da bodo živeli za vedno.« Rimljani so prve kristjane označili za ateiste, ker so zavračali rimske bogove in namesto njih častili enega ter resničnega Boga, ki se je razodel v osebi Jezusa Kristusa. To verovanje v rimskem cesarstvu ni bilo dobro sprejeto, kljub temu, da so bili kristjani med najbolj vzornimi rimskimi državljani.
Rimsko cesarstvo je želelo v kali zatreti krščanstvo, toda namesto tega je to zatirano gibanje od znotraj spremenilo samo cesarstvo (in po tistem še ves preostali svet). Delno se je to zgodilo tudi zaradi načina kako so se kristjani odzivali na aktualne dogodke tedanjega sveta. Večno upanje je kristjane motiviralo, da so počeli stvari, ki so drugim zdele nepredstavljive. To je prišlo še posebej do izraza v izzivih, ki so jih predstavljale množične bolezni.
Rimljani so bili znani tudi po tem, da so hitro pobegnili s krajev, ki so jih zaznamovale epidemije. Ironično, na takih krajih so ostali samo kristjani, ki niso skrbeli samo drug za drugega, ampak tudi za nevernike. Ko je na nekem kraju izbruhnila epidemija so Rimljani prestrašeni zbežali in pustili, da so bolniki umrli. Rimljani so gledali na pomoč bolnim kot na znak šibkosti, medtem ko so kristjani v luči tega kar je Jezus učil o pomoči bolnim, verjeli, da s pomočjo bolnim ne samo da služijo bolnim, ampak tudi samemu Bogu. Kristjani so se torej zoperstavili poganski brezbrižnosti do bolnih in umirajočih, posebno med izbruhi kužnih bolezni. To krščansko človekoljubno ravnanje, ki so ga tako zvesto izvajali prvi verniki, je bilo posledica prepričanja, da zato ker Bog ljubi ljudi, kristjani ne morejo ugajati Bogu, razen če ljubijo drug drugega. Tako ravnanje in mišljenje je bilo v rimskih časih revolucionarno.
Dejanje žrtvovanja v dobro bližnjega je bilo Rimljanom tuje. V nasprotju z njimi pa so kristjani svoje etično ravnanje prignali do skrajnosti saj v zameno za svoje delo niso ničesar pričakovali, ker so preprosto sledili Jezusovemu primeru žrtvovanja na rimskem križu.
Skrb kristjanov za bližnje v krizi je spremenila ljudi in svet
Mnoge kuge in kužne bolezni so Rim spravile na kolena, krščanstvo pa je Rim preplavilo in še posebej poudarilo osebno vrednost vsakega človeka (posebej žensk, ravnih, sužnjev in bolnih), kar je pozneje prešlo na ves zahodni in preostali svet.
Stoletja so bili kristjani primer življenja in ljubezni Jezusa Kristusa, s čimer so dajali rimskim državljanom presenetljiv primer spremenjenega življenja. Vse to je sprožilo pomembne kulturne spremembe. Na primer, v drugem stoletju so Rimljani opazili, da kristjani sredi izbruha kuge skrbijo za bolne in umirajoče, medtem ko so njihovi rimski zdravniki s svojimi pomočniki pred razsajajočo smrtjo pobegnili v svoje gorske vile. To je samo eden izmed mnogih primerov, ko se je krščanska praksa skrbi za soljudi začela v krizi. Ravnanje krščanskih sosedov je rimske državljane nagovorilo do te mere, da so se začeli spraševati o pravilnosti svojega življenja in tradicije, ki so jo negovali. To jih pripeljalo vse do točke ko se tudi sami spreobrnili v krščanstvo. Mnogi kristjani so umrli med nego bolnih, toda kljub temu so se ljudje vse raje odločali za krščanstvo, ker je bila tako življenje dosti bolj privlačno in jim dajalo nekaj kar so vsi želeli.
Primer prvih kristjanov naj nas vodi v hvaležnost
Medtem ko vlade in svetovni voditelji poskušajo nadzirati trenutno globalno pandemijo, smo lahko hvaležni, da vidimo da naši oblastniki sploh kažejo skrb za zaščito in podporo državljanov. Hvaležni smo lahko, da tudi zasebni sektor sodeluje pri tem, da se situacija olajša – tako za posameznike, kot tudi za podjetja. Kljub temu, da to ni povsod pravilo, pa smo lahko tudi hvaležni, da so ljudje pripravljeni stopiti skupaj in si pomagati. Med vse te so vključeni predvsem zdravstveni delavci in vsi ostali, ki skrbijo, da življenje teče naprej kolikor toliko nemoteno.
Vsi ti ljudje sledijo tradiciji, ki so jo vzpostavili zgodnji kristjani in zares smo lahko hvaležni, da živimo v takem času. Čeprav je resnost te pandemije manjša od tistih, ki so se zgodile v preteklosti, pa vemo, da bo odziv na krizo neprimerljivo boljši, predvsem zaradi tistih, ki so v preteklosti vzpostavili ustrezne standarde.
Ko se je Charles Spurgeon leta 1854 soočal s pandemijo kolere se je tudi spomnil na prve kristjane. Njegove navdihujoče besede nas spodbujajo, da v teh negotovih časih nadaljujemo individualno in skupno tradicijo pomoči soljudem v krizi, ki jih je povzročila pandemija koronavirusa.
»Sedaj je čas za vse vas, ki ljubite duše. Mogoče vidite ljudi, ki so v večjih stiskah kot ponavadi – to jemljite kot priložnost, da narediti nekaj dobrega v njihovih življenjih. V rokah imate Gileadski balzam (Jeremija 8,22) – ko opazite njihove rane, ga vlijte na nje. Poznate Njega, ki je umrl, da bi rešil – povejte jim o Njem. Visoko dvignite križ pred njimi. Govorite o tem, da je Bog postal človek, da bi človek lahko bil dvignjen k Bogu. Govorite jim o Golgoti in njenih mukah, stiskah ter krvavem znoju. Povejte jim o Jezusu, ki je visel na križu, da bi rešil grešnike. Povejte jim vse to.« Charles Spurgeon
Vir: relevantmagazine.com
