Avtor: pastor Drago Sukič
Datum: 28.3.2020
V naših krajih imamo le omejeno predstavo o puščavi. Predstavljamo si jo predvsem kot prostor z zelo omejenimi viri za preživetje. Puščava je kraj, kjer prevladujeta ranljivost, negotovost in nevarnost. V puščavi ni vode, ni hrane in ne zatočišča. Puščava je lahko tudi podoba človeškega življenja, katerega stanje je ogroženo, negotovo in nima trdnih zagotovil. Ta negotovost povzroča v človeku primarne skrbi, ki jih Jezus omenja v evangeliju: “Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?” (Matej 6,31) To so primarne skrbi. In puščava zagotovo povzroča te skrbi.
Tako kot vsak pojav ima tudi »puščava« svoje pozitivne plati. Sodoben način življenja za katerega je značilno, da smo vsakodnevno izpostavljeni mnogovrstnim zunanjim pritiskom, prisilam, nagovarjanju, prepričevanju kaj vse rabimo, da bi bili srečni … nam lahko trenutne razmere (omejeni socialni stiki, omejen dostop do dobrin, negotovost glede napredovanja okužbe …) nudijo edinstveno priložnost. Ponuja se nam priložnost, da vsaj za nekaj tednov, ko doživljamo nekaj več negotovosti, ranljivosti in ogroženosti – izkusimo delček »puščave«. Smo pred izzivom, da za nekaj časa odložimo tekmovalnost, željo po uspehu in dokazovanju ter si dovolimo začutit in priti v globlji stik s človeško krhkostjo.
V Svetem pismu pogosto zasledimo, kako so se posamezniki ali božje ljudstvo prav v puščavi naučili največjih duhovnih lekcij. Že od nekdaj je tako, da je človek šele v stiskah (kot recimo v puščavi), bolj odprt in dojemljiv za božje napotke in razodetja, ki so potem pogosto kot točke preobrata na nadaljnji življenjski poti.
Mojzes štirideset let v puščavi
Mojzesa poznamo kot velikega vodjo po katerem je Bog svoje ljudstvo popeljal iz egiptovskega suženjstva. Le redko pa pomislimo kako ga je Bog dolga leta pripravljal za izpolnitev tega poslanstva. Bistveni del duhovnih lekcij se ni naučil na faraonovem dvoru ali kakšni drugi akademski ustanovi – pač pa v puščavi.
Mojzes začne svojo pot reševanja božjega ljudstva, kot bi jih večina drugih. Reševanja problema se je namreč lotil po metodi »zaupaj vase – naredi sam na svoj način«. V tej drži Mojzes ubije Egipčana.
»V tistih dneh, ko je Mojzes dorastel, je šel k svojim bratom in videl, kako težaško delajo. Zagledal je Egipčana, ki je pretepal Hebrejca, enega izmed njegovih bratov. Ozrl se je na levo in na desno, in ko je videl, da ni nikogar, je Egipčana ubil in ga skril v pesek.« (2 Mojzesova 2,11-12)
Mojzes je imel izoblikovan izrazit čut za pravičnost. To kar je videl je bilo več kot krivično dejanje. Egipčan je pretepal Hebrejca, enega izmed njegovih. To je v njem prebujalo jezo, željo po maščevanju. Ko so ga vsa ta močna čutenja prevzela – se prepusti sovraštvu in maščevalnosti ter v močnem čustvenem izbruhu ubije Egipčana. Stvar je vzel v svoje roke, pravici je zadostil sam in na svoj način. Zelo hitro spozna, da ni ravnal prav. Svoj zločin hoče prikrit (skril ga je v pesek). V ravnanju »zaupaj vase – naredi sam na svoj način« je šel še korak naprej. Tako zelo je bil zagledan vase in v svoj prav, da se je kar prepričal, da se zadeva ne bo razkrila. Hitro se izkaže, da se je motil glede tega.
»Faraon je slišal o zadevi in je hotel Mojzesa usmrtiti. Mojzes pa je zbežal izpred faraonovega obličja in se ustavil v midjánski deželi.« (2 Mojzesova 2,15)
Da bi rešil svoje golo življenje Mojzes pred faraonom zbeži v midijansko deželo – v puščavo dvojnega pomena. Sam kraj je bila puščava, kakor tudi življenjske okoliščine. Nima nikogar od svojih, ogrožen, polno nepredvidljivosti. Z ravnanjem »zaupaj vase – naredi sam na svoj način« je ogrozil svoje življenje in se posledično znašel v puščavi. Očitno bo nekaj moral spremeniti. Čeprav se tega še ne zaveda se mu prav v teh okoliščinah ponuja edinstvena priložnost, da v svojem življenju naredi odločilen preobrat. V tem smislu je puščava zanj velika priložnost in izziv. Lahko postane kraj duhovnega očiščevanja in novih spoznanj ali se pa še naprej poskuša vračat staremu načinu delovanja.
Bog ga uči duhovnih lekcij tako, da pase drobnico svojega tasta Jitra, kar je trajalo mnogo let. Pastir je v tistem času in kraju bil vsakodnevno izpostavljen mnogim nevarnostim – napadom raznim zverin inp. Iz dneva v dan je doživljal svojo ranljivost, krhkost in negotovost. Doživljal je očiščevanja od delovanja po metodi »zaupaj vase – naredi sam na svoj način«. Ob tem, ko je bil v tako močnem stiku s svojo ranljivostjo – je bil sposoben razvijat tudi sočutnost, obvladovanje jeze in maščevalnosti. Da se pred tastom izkazal kot skrben pastir njegove drobnice je za vse to imel edinstveno priložnost. V tem smislu je bila puščava zanj idealen kraj za duhovno oblikovanje in razvijanje novih duhovnih kreposti. Tako je šele po mnogih letih duhovnega očiščevanja od svojih človeških metod ravnanja in bivanja v puščavi – kjer doživlja negotovost, ranljivost in pomanjkanje – bil pripravljen in odprt za novo razodetje Boga.
Mojzes je pasel drobnico svojega tasta Jitra, midjánskega duhovnika. Ko je nekoč prignal drobnico daleč v pustinjo, je prišel k Božji gori Horeb. 2 Tedaj se mu je iz sredine grma v ognjenem plamenu prikazal GOSPODOV angel. Pogledal je in glej, grm je gorel s plamenom, a ni zgorel. … In Mojzes je rekel Bogu: »Glej, če pridem k Izraelovim sinovom in jim rečem: ›Bog vaših očetov me je poslal k vam,‹ pa mi rečejo: ›Kako mu je ime?‹ – kaj naj jim odgovorim?« 14 Bog mu je rekel: »JAZ SEM, KI SEM.«In nato je rekel: »Tako reci Izraelovim sinovom: ›JAZ SEM‹ me je poslal k vam.« 15 Nadalje je Bog rekel Mojzesu: »Tako reci Izraelovim sinovom: ›GOSPOD, Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov me je poslal k vam.‹ To je moje ime na veke in to je v spomin name iz roda v rod. (2 Mojzesova 3,1-2. 13-15)
Globoko v puščavi se mu iz gorečega grma razodene Gospod. To razodetje je bistvena prelomnica v njegovem življenju. Jahve se mu je razodel kot tisti, »ki je, ki biva.« V zgodovini razodetja je to bilo vsebinsko novo razodetje o Božjem bistvu. Bog, Jahve je tisti, ki biva, je večen, zato je tudi drugačen od vsakega bitja, ki ga je ustvaril, vsaj v smislu, da je večno Bitje, medtem ko je vsako drugo bitje ustvarjeno, je začelo bivati od trenutka stvarjenja. Zato ima vsako ustvarjeno bitje svoje poslanstvo, ki mu ga je določil Stvarnik. Za Mojzesa je Bog izbral njemu lastno poslanstvo, da namreč z Njegovo močjo popelje izraelsko ljudstvo iz egiptovskega suženjstva. Še pred tem se je pa moral naučiti lekcije kakor se je mnogo let kasneje ravno tako v puščavi naučil tudi Janez Krstnik, ki je zase rekel: »On (Kristus) morarasti, jaz pa se manjšati.« (Janez 3,30)
Mojzes vpraša Jahveja, kako bo prepričal Izraelce, da ga je On poslal? Jahve mu je rekel: Tako reci Izraelovim sinovom: ›Jaz sem‹ me je poslal k vam. Nadalje je Bog rekel Mojzesu:
»Tako reci Izraelovim sinovom: ›Gospod, Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov, me je poslal k vam.‹ To je moje ime na veke in to je v spomin name iz roda v rod.«
Jahve je torej naročil Mojzesu, naj pove Izraelovim sinovom, da ga pošilja Bog njihovih očetov, Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, ki jih je reševal iz njihovih stiski in jim pomagal izvršiti poslanstvo, ki jim ga je namenil. Mojzes pa je po Božji zamisli stal pred novim poslanstvom, ki mu ga je Gospod izbral, zato naj mu zaupajo. Tu gre za dvojno zaupanje: v Jahveja in v Mojzesa, ki je veroval Jahveju, da mu bo stal ob strani ves čas ob izvrševanju njegovega poslanstva.
Moč Mojzesovega poslanstva izvira iz globine spoznanja Božjega bistva:
»Jaz sem, ki sem!«. »Jaz sem tisti Bog, ki sem tu za vas, da vas rešim.«
Šele po tem razodetju Gospoda je postalo očitno kako zgrešen je bil stari Mojzesov vzorec delovanja »zaupaj vase – naredi sam na svoj način«. Zdaj spoznava, da je bil Jahve z njim tudi takrat, ko je mislil, da je bila sam – zdaj se bo podal na pot vere in zaupanja v Jahveja. Šele srečanje z ranljivostjo in negotovostjo ga je naredilo odprtega za novo razodetje Jahveja.
To spoznanje v veri je v Mojzesu bilo tako močno, da ni podvomil v Jahvejevo pomoč, niti takrat ne, ko se je zdelo, da ga vse okoliščine presegajo. Mojzesova veličina pa je tudi v tem, da je z Jahvejevo pomočjo v srcih svojega ljudstva znal prebuditi podobno moč vere, da so mu stali ob strani in izvrševali, kar jim je v Jahvejevem imenu naročal in ukazoval.
Mojzes z božjim ljudstvom v puščavi
Ko je bilo božje ljudstvo končno odrešeno iz egiptovskega suženjstva, bi marsikdo pričakoval, da bi jih Gospod popeljal v obljubljeno deželo po čim krajši poti, kjer bi lahko brezskrbno zaživeli v vsem obilju. Takšna bi bila človeška logika.
Takšno razmišljanje pogosto zasledimo tudi danes. Bog želi svojemu ljudstvo predvsem srečo, uspeh, dobro počutje, brezskrbnost …
Toda božje poti so pogosto drugačne.
Čeprav so Izraelci živeli v Egiptu v pomanjkanju in zatiranju – njim direkten prehod v obilje nikakor ne bi koristil. Pot skozi puščavo je bila torej neizogibna. Tako kot Mojzes so se tudi oni morali naučiti bistvenih duhovnih lekcij – katerih so se pa lahko naučili zgolj v puščavi. Zakaj v puščavi? Delni odgovor smo dobili že pri Mojzesu.
»Ko je faraon odpustil ljudstvo, jih Bog ni peljal po poti dežele Filistejcev, čeprav je bila blizu. Bog je namreč rekel: »Da bi se ljudstvo morda ne skesalo, ko bi videlo vojsko, in se ne bi vrnilo v Egipt!« 18 Zato je Bog napotil ljudstvo po puščavski poti proti Trstičnemu morju. In Izraelovi sinovi so v bojnem redu odšli iz egiptovske dežele.« (2 Mojzesova 13,17-18)
Vse dokler je človek obdan z obiljem svoje zaupanje usmeri predvsem v delo svojih rok, v svoje sposobnosti, znanje, inovativnost inp. V kraju in doživljanju obilja je le malo verjetno, da bi Bog postal prva stvar v človeškem srcu. Zato Jezus svari kako težko je bogatemu vstopiti v božje kraljestvo: »Bogataš bo težko prišel v nebeško kraljestvo.« (Matej 19,23)
Božje ljudstvo je po dolgoletnem bivanju med ljudstvom, ki je služilo mrtvim bogovom in malikom moralo skozi »očiščevanje« nagnjenosti k malikovanju. To kar je dejansko v človeškem srcu, pa postane vidno in opazno v stresnih situacijah, v okoliščinah pomanjkanja – kar pa puščavo nedvomno tudi je.
Rešitev iz negotovosti: religija “naredi si sam na svoj način”
V puščavi se je kar hitro pojavila situacija, ki je sprožila malikovalstvo.
Ko je ljudstvo videlo, da Mojzes odlaša priti z gore, se je zbralo pri Aronu in mu reklo: »Vstani, naredi nam bogove, ki bodo hodili pred nami! Kajti ta Mojzes, mož, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele – ne vemo, kaj se mu je zgodilo.« (2 Mojzesova 32,1-2)
Mojzes je odlašal s prihodom z gore. Tam je ostal štirideset dni in ljudje so izgubili potrpljenje. Manjka oporna točka, ki je bil Mojzes: vodja, ohrabrujoč voditelj. In zdaj ga ni že več tednov – to postane nevzdržno. Ljudstvo torej zahteva vidnega boga – to je past, v katero pade ljudstvo. Stopnja njihove duhovne zrelosti je zahtevala, da so imeli pred seboj otipljive in vidne reči – da se je vedno nekaj dogajalo. Sedaj, ko se že štirideset dni ne dogaja nič, njihova potlačena negotovost in strahovi privrejo na površje. Postane nevzdržno, preveč stiske, ogroženosti – prevzame jih negotovost, strah in panika. Potrebujejo otipljivega boga, ki bi njim dal občutek varnosti. Pomeni, da še nimajo vere kakršno je imel Mojzes – vero, ki se popolnoma zanese na Boga, ki je in ki biva. Zaradi pomanjkanja take vere ravnajo po metodi »zaupaj vase – naredi sam na svoj način«.
Aronu rečejo: “Naredi nam boga, ki bo hodil pred nami!” Naredi nam vodjo, naredi nam liderja. Človeška narava zato, da bi ubežala negotovosti (negotovost je puščava) – išče religijo “naredi si sam na svoj način”.
Aron jim je rekel: »Izderite zlate uhane iz ušes svojih žena, sinov in hčera in mi jih prinesite!« 3 In vse ljudstvo si je izdrlo zlate uhane iz ušes in jih prineslo Aronu. 4 Vzel jih je iz njihovih rok, vse to oblikoval s kalupom in naredil ulito tele. Tedaj so ljudje rekli: »To so tvoji bogovi, Izrael, ki so te izpeljali iz egiptovske dežele!« (2 Mojzesova 32, 2-4)
Želje, ki dajejo navidezno svobodo, varnost, a v resnici zasužnjujejo
Aron se ne zna zoperstaviti zahtevi ljudi in ustvari zlato tele. Tele je imelo na Bližnjem vzhodu dvojni pomen: po eni strani je predstavljalo rodovitnost in obilje, po drugi strani pa energijo in moč. Predvsem pa je iz zlata, zato je simbol bogastva, uspeha, moči in denarja. To so veliki maliki: uspeh, moč in denar. To so večne skušnjave! Zlato tele je: simbol vseh želja, ki dajejo navidezno svobodo, v resnici pa zasužnjujejo, saj malik vedno zasužnjuje. Je privlačen in ti greš. Kakor tista privlačnost kače, ki gleda ptička – in ta se ne more premakniti ter ga kača zgrabi. Aron se ni znal upreti. Morda prav zaradi tega, ker ni bil v puščavski šoli kot Mojzes.
Bog reče Mojzesu stopi dol, ker je ljudstvo krenilo s poti in si naredilo ulito tele ter se mu priklanja. Jozue sliši hrup, toda le Mojzes prepozna za kakšno vrsto hrupa gre:
»To ni hrup ukajočih ob zmagi,
ne hrup vpijočih ob porazu,
hrup prepevajočih slišim.« (2 Mojzesova 32,15)
Ljudstvo je imelo veselico – bila je zabava, veselje in prepevanje.
Danes ni kaj preveč drugače. Če se vernik ali cerkev upira »šoli v puščavi« se bo prej ali slej na tak ali drug način pojavila praksa »naredimo si boga po svoji meri«. Bolj, kot hrup ukajočih ob zmagi ali hrup vpijočih ob porazu se bo slišal hrup prepevajočih. Živimo v družbi, ki časti predvsem uspeh, moč in denar. In kristjani nismo v ničemur pred tem imuni. Tudi mi nosimo v svojih srcih »egipt« od katerega moramo biti očiščeni. Kristjani se pogosto otepamo slabostih in krhkosti – mnogi to razumemo kot nekaj neduhovnega, kot pomanjkanje vere. Apostol Pavel pa ni imel težav s sprejemanjem svojih slabosti: »Če se je že treba hvaliti, se bom hvalil s svojimi slabostmi.« (2 Korinčanom 11,30)
Očiščevanje od »egipta« oziroma starega človeka pa praviloma poteka v puščavi in ne v obljubljeni deželi. Ta »egipt« pride predvsem do izraza, ko smo v negotovosti in je Bog »tiho«. Morda ni napredka, kot smo si ga želeli, vodja je v stiski, ker cerkev ne raste tako kot je pričakoval… Čakanje postane vse težje in neznosno. V takih, trenutkih je vsak v nevarnosti, da ravna ali se vrne k metodi »zaupaj vase – naredi sam na svoj način«.
Če Bog ni na prvem mestu, se zapade v malikovanje
Vendar pa vse izhaja iz nepripravljenosti, da bi zaupali Gospodu – tistemu, ki biva od vekomaj, ki je tukaj za nas, da nas rešuje. Le v popolnem zaupanju in predanosti Njemu lahko prenašamo tudi šibkost, negotovost in pomanjkanje. Če Bog ni na prvem mestu, se z lahkoto zapade v malikovanje in se zadovoljimo z navideznimi zagotovili. To je skušnjava, o katerivedno beremo v Svetem pismu. Da je osvobodil ljudstvo iz Egipta, za Boga ni bilo potrebnega veliko dela – to je storil z znamenji moči, ljubezni. Veliko delo, ki ga je storil Bog – je bilo odstraniti Egipt iz srca ljudstva, to je odstraniti malikovalstvo iz srca ljudstva. In Bog še naprej dela za to, da bi ga odstranil iz naših src. To je veliko delo Boga: odstraniti “tisti egipt”, ki ga nosimo znotraj, ki je privlačnost malikovalstva.
V moči lastne nezadostnosti se odpremo očetovstvu Boga
Ko sprejmemo Boga Jezusa Kristusa, ki je, čeprav je bil bogat, postal ubog za nas (2Kor 8,9), odkrijemo, da priznanje lastne šibkosti ni tragedija človeškega življenja, ampak pogoj, da se odpremo njemu, ki je resnično močan. Skozi vrata šibkosti torej vstopa Božje zveličanje (2Kor 12,10); v moči lastne nezadostnosti se torej človek odpre očetovstvu Boga. Človekova svoboda se rodi, ko dopustimo, da je pravi Bog edini Gospod v našem življenju. In tako lahko sprejmemo lastno krhkost in zavrnemo malike svojega srca.
Preko svojih šibkosti se moremo odpreti Božjemu zveličanju
Kristjani usmerjamo svoj pogled na Kristusa, križanega, ki je slaboten, zaničevan in oropan vsakršne lastnine. Vendar pa se v Njem razodeva obličje pravega Boga. Izaija pravi:
“Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni” (Izaija 53,5).
Ozdravljeni smo bili prav preko šibkosti človeka, ki je bil Bog, preko njegovih ran. In preko svojih šibkosti se zmoremo odpreti Božjemu zveličanju. Naše ozdravljenje prihaja od Njega, ki je postal ubog, ki je sprejel poraz, ki je do konca vzel našo negotovost, da bi jo napolnil z ljubeznijo in močjo. On prihaja, da nam razodene očetovstvo Boga – v Kristusu naša slabotnost ni več prekletstvo, ampak kraj srečanja z Očetom in vir nove moči od zgoraj.
Osvoboditev izraelskega ljudstva iz Egipta je za nas člane Božjega ljudstva nove zaveze hkrati dejstvo in prispodoba, preroška napoved popolne osvoboditve od greha in smrti, ki jo je za nas vzpostavil Kristus s svojim vstajenjem od mrtvih. O tem nam govori apostol Pavel v svojem Prvem pismu Korinčanom, ko pravi:
»Nočem, bratje, da vi ne bi vedeli, da so bili vsi naši očetje pod oblakom, da so šli vsi skozi morje in da so bili v oblaku in morju vsi krščeni v Mojzesa.«
V tem navedku apostola Pavla usmerimo pozornost predvsem na trditev: da smo namreč vsi šli skozi morje, da smo bili v morju in oblaku vsi krščeni v Mojzesa. Biti krščen v Mojzesa, pomeni imeti izkušnjo Mojzesove vere, verovati v Boga, kakor je Mojzes veroval, in v vstalega Kristusa, kakor pravi Pavel.
Mojzes je šele v puščavi opustil človeški način ravnanja »zaupaj vase – naredi sam na svoj način« in postopoma prispel do točke, ko se mu je razodel Gospod kot »Jaz sem tisti Bog, ki sem tu zate, da te rešujem.« Tako kot je Mojzesa Bog vodil skozi puščavo do odrešujoče vere v Gospoda – je tudi za nas pogosto neizogibno, da nas Duh vodi v »puščavsko šolo«.
Religija »zaupaj vase – naredi sam na svoj način« je tudi med kristjani še kako opazna in prisotna. Zaradi tega so lahko okoliščine, ki vsaj delno spominjajo ali predstavljajo »puščavo« za iskrenega vernika predvsem priložnost in izziv. Izziv, da stopimo na pot duhovnega očiščevanja – očiščevanja od malikovanja uspeha in moči, da bi zmogli z večjo mero sprejemati slabost, ranljivost in krhkost, ki nas odpira za odrešujočo moč Vstalega Kristusa.
V tem času priprav na velikonočne praznike je takšno duhovno očiščevanje še kako pomembno – saj bomo le tako lahko v novi polnosti sprejemali in doživljali slavo in moč Kristusovega odrešujočega dela za nas.
Molitev: Gospod hvala ti, za tvojo besedo po kateri nam razodevaš tvoj načrt odrešitve. Hvala ti, da si se nam razodel z imenom: »Jaz, sem tukaj za vas, ki vas rešujem«. Hvala ti, da imaš načrt za naša življenja. Pomagaj nam, da sprejmemo tudi okoliščine, ki so podobne puščavi. Pomagaj nam, da bomo še bolj očiščeni vsega tistega, kar ne more priti v božjekraljestvo. Varuj nas vsega hudega, varuj nas pred okužbo koronavirusa, ozdravi vse, ki so zboleli, varuj in krepčaj vse zdravstvene delavce in druge, ki so še posebej obremenjeni v teh časih. Prosimo v Jezusovem imenu. Amen
