Nekega dne so učenci v jedilnici jedli kosilo. V jedilnici je veljalo pravilo: Ne govori glasno, ker je učencev veliko in ker so blizu učilnice, v katerih še vedno poteka pouk. Učenci so to pravilo zelo dobro poznali, vendar so bili tistega dne še bolj razposajeni kot običajno in so govorili zelo glasno. Eden izmed učencev je pravzaprav že kričal. Ko ga je učiteljica opozorila, je bil njegov odgovor: »Saj drugi tudi govorijo.« Preprost primer človeške narave. Učenec ni vrednotil svojega vedenja glede na pravilo oz. dogovor, ampak glede na obnašanje drugih. Primerjal se je z drugimi in ugotovil, da v resnici ni »toliko slabši.« Ali tudi kristjani včasih počnemo podobno?
Jezus je bil edini človek v celi človeški zgodovini, ki ni napravil niti enega greha. Vsi veliki svetopisemski kralji, preroki, svetovalci, apostoli … Čisto vsi so zgrešili in padli. Ker je greh bistvo naše narave, dokler ne dovolimo, da jo Jezus očisti, imamo globoko v svoji notranjosti zakoreninjeno potrebo, da ta greh zakrivamo. Tako, kot ga je skušal zakriti Adam, tako ga danes (že) zakriva komaj 3-letni otrok in (še vedno) zakriva 99-letna babica. Kako? Pogosto greh ali napako skušamo zakriti tako, da naše dejanje primerjamo z dejanjem nekoga drugega – po navadi nekoga, ki je napravil hujše dejanje. Toda Sveto pismo nam kaže drugačno pot.
Kdor prikriva svoje pregrehe, nima sreče, kdor pa jih prizna in jih odpusti, doseže usmiljenje (Pregovori 28,13). In še: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen« (1 Janez 1,8–9).
Sveto pismo nas uči ravno nasprotno od tega, k čemur nas sili naša pokvarjena narava. Kliče nas k svobodi, k priznanju greha in doseganju Božjega usmiljenja. In če sprejmemo to čudovito zagotovilo, nas to osvobodi nenehnega primerjanja naših dejanj in naše osebnosti z drugimi. Sprejmemo preprosto osvobajajočo resnico, da smo krivi, ampak da lahko to krivdo odložimo pred tistim, ki je tako ali tako že sprejel nase vso našo krivdo.
Jezus je tisti, ki na nas ne gleda kot celotno populacijo skupaj, ampak ga vedno zanima posamezen primer. On ni Bog, ki bi posameznike postavil bok ob bok in jih med sabo primerjal, kdo je »boljši ali slabši«, kdo je »bolj grešen ali manj,« ker so tako ali tako »vsi grešili in so brez Božje slave« (Rimljanom 3,23). Jezus je Bog, ki je iz ljubezni umrl za vsakega posameznika z vsemi njegovimi pregrehami vred. In če On naših dejanj ne primerja z dejanji našega bližnjega, zakaj bi jih mi? Če on ni priredil tekmovanja med nami in našimi bližnjimi, zakaj bi ga vsakič znova prirejali mi?
Če si se torej v svojih mislih vedno spraševal: »Sem boljši ali slabši kot moj bližnji?«, se od danes naprej raje sprašuj: »V čem sem danes kriv pred Bogom?« Potem pa to krivdo iskreno odloži pred Jezusa in se veseli, da si ponovno svoboden. Z vsakim dnem, ko to delaš, raste tvoja ljubezen do Boga in tudi ljubezen do tvojega bližnjega. Tako lahko potem uresničuješ Jezusove besede iz Matejevega evangelija 12,30–31: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo« in »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« in Jezusu s tem kot svoboden Božji otrok prinašaš radost.
Avtor: Katja Bencak
