Malikovanje je resna stvar v Gospodovih očeh. Gospod od svojega ljudstva zahteva absolutno zvestobo. Na koncu koncev, drugi bog sploh ne obstaja in zato je zelo nespametno zaupati v božanstva (bogove), ki ne morejo odrešiti (Izaija 43,11 in 44,6). Zavrnitev čaščenja Gospoda Boga je malikovanje – resen greh, ki ga Sveto pismo vseskozi obsoja (3. Mojzesova 19,1-4; Psalm 31,6; 96,5; Ezekiel 6; 1 Korinčanom 1,1-22; Razodetje 21,8).
V Svetem pismu je malikovanje, proti kateremu so pogosto pridigali preroki, služenje poganskim božanstvom – bitjem, ki so jih ljudje specifično častili kot bogove. Tisti, ki so častili poganske bogove so si naredili izrezljane podobe teh lažnih bogov in postavili oltarje na višinah v Izraelu (2 Kraljev 17,1-23; Izaija 44,9-20). V tej obliki najdemo malikovanje v današnjem času znotraj hinduizma, v plemenskih verstvih in tam, kjer krščanske cerkve prakticirajo ljudske animalistične in politeistične tradicije.
Malikovanje lahko opišemo kot imeti nekaj ali iznajti nekaj, v kar nekdo zaupa namesto edinega resničnega Boga ali ob edinem resničnem Bogu, ki je razodel sam sebe svetu. Malikovanje lahko najdemo tudi v velikih svetovnih monoteističnih religijah, npr. v islamu, katerega pripadniki častijo Alaha iz Korana; prav tako malikovanje najdemo v sodobnem judaizmu, ki časti božanstvo, ki ga bolj definira rabinska tradicija kot pa Stara zaveza. Obe ti religiji, islam in judaizem, sta krivi malikovanja, ker ne častita troedinega Boga iz Svetega pisma.
Ni nujno da sta malikovalska drža in praksa religiozni, v smislu, da bi bili usmerjeni k nekemu določenemu ‘bogu’. Prav tako ni nujno, da se malikovanje dogaja v nekem organiziranem religioznem okolju. Vse, kar ljubimo bolj kot Boga samega je malik. Jezus to še posebej izpostavlja v Mateju 10,37-39, ko zavrne vsakega, ki ljubi svoje družinske člane bolj kot njega. V Filipljanom 3,19 Pavel omenja nekatere posameznike iz te skupnosti, čigar bog je bil njihov trebuh; s tem je želel povedati, da je bil njihov telesni apetit tako prevladujoč, da je Pavel to videl kot čaščenje njihovih trebuhov.
Vsaka padla kultura ima svoje malike, zato moramo kristjani biti zelo pozorni na to, k čemu nas poziva svet, naj častimo namesto resničnega Boga. Ne spolnost, ne moč, ne slava niti karkoli drugega si ne zasluži glavno mesto v naših življenjih. Edino nadnaravno, ki je opredeljeno kot Gospod in Stvarnik vsega, si zasluži naše čaščenje.
V 1. Janezu 5,20 apostol Janez pravi, da je »Božji Sin prišel«, kar se nanaša na učlovečenje Gospoda Jezusa. Z učlovečenjem je božanski Sin prišel na svet v človeškem telesu. Samo tisti z vero in gotovostjo v Gospodu Jezusu lahko sprejmejo učlovečenje brez zadržkov in verujejo vanj.
Janez prav tako razlaga (v 1 Janez 5,20), da nam je Gospod »dal razum«. Janezova uporaba besed v tej vrsti je zelo zanimiva, ker so ravno z idejo, da je za odrešenje potrebno ustrezno (razumsko) spoznanje, nasprotovali učenju apostolov. Toda ravno spoznanje svetopisemskega krščanstva je nujno za odrešenje. V nasprotju z napačnimi učenji Janezovih nasprotnikov, je spoznanje, ki vodi k odrešenju, spoznanje učlovečenega Kristusa – Osebe. Takšno spoznanje ni samo vera v dejstva, ampak tudi osebno zaupanje v Jezusa kot Odrešitelja in Gospoda.
Janezovo učenje sedaj postane zelo jasno – spoznati »resničnega« je sprejetje dejstva, da je Bog Oče neločljivo povezan z Bogom Sinom, tj. Jezusom Kristusom (1 Janez 5,20). Poznati svetopisemskega Boga in imeti večno življenje pomeni, da smo v Sinu – Jezusu. Samo tisti, ki pripadajo Jezusu in so njegovi učenci, imajo večno odrešenje.
Gospod zahteva našo pripadnost, obenem pa tudi pričakuje, da se njegovo ljudstvo drži vstran od malikov (1 Janez 5,21). Ker obstaja samo en resnični Bog, ne smemo kristjani ničesar postaviti na njegovo mesto (2 Mojzesova 20,3). Kljub temu, da okrog nas ni bogov iz lesa ali kamna kot v Stari zavezi, moramo kristjani biti pozorni, da svojih služb, denarja, družin, ugleda in marsikaj drugega ne postavimo v središče svoje naklonjenosti. John Calvin je imel prav, ko je rekel, da »mora bleščeča luč evangelija iz umov pobožnih ljudi razsvetliti in pregnati ne samo temo, ampak tudi meglo.«
O malikovanju se pogosto ne govori, toda vseeno je to stvar, ki ima korenine v padcu človeka in v naši potrebi po Kristusu. Naši maliki kažejo našo potrebo po Jezusu. Resnični Bog vidi in pozna vse naše misli ter dela. Malikovanje razkriva, kaj je v človekovem srcu, in katere vrednote najbolj cenimo. Toda evangelij nudi zdravilo za človeško malikovanje. Kaže nam, kje lahko najdemo našo pravo identiteto in vrednost – in kako lahko kot Božje ljudstvo počivamo v tem, kar smo sedaj postali v Jezusu. Evangelij nas spodbuja, da se znebimo svojih malikov. Sveti Duh nam pri tem pomaga, in sicer tako, da nas skozi učenje Božje besede prepričuje, tolaži in opremlja.
Vir: servantsofgrace.org
