Avtor: Daniel Kolenda
Vir: cfan.eu
Apostol Pavel je rekel: »Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč« (1 Korinčanom 2,4). In ponovno: »Božje kraljestvo namreč ni v besedi, temveč v moči« (4,20). V obeh odlomkih se za moč pojavlja grška beseda “dynamis”. Beseda pomeni “moč, sila, zmožnost.”
Posebej se uporablja v povezavi s čudodelno močjo. Govorimo o moči, ki spremlja oznanjevanje evangelija in prinaša nadnaravne rezultate, čudeže! Kje dobimo to moč?
Jezus nam je obljubil
V Apostolskih delih 1,8 je rekel Jezus: »Toda prejeli boste moč [dynamis], ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.« Jezus je svojim učencem obljubil, da bodo prejeli moč za širjenje evangelija, ko bo Sveti Duh izlit. Ta obljuba se je izpolnila nekaj dni kasneje na dan Binkošti. O tem izlitju Duha beremo v Apostolskih delih 2.
Skozi preostanek knjige Apostolska dela beremo vedno znova, kako so ljudje v prvi cerkvi prejemali ta dragoceni dar. Obstaja mnogo diskusij o tem, kaj je krst v Duhu in kaj pomeni. Razpravljamo o tem, kdaj se zgodi, če je to nujno po odrešenju, če ga spremlja kakšen znak, in kaj bi ta znak naj bil. Ne glede na vse to sem prepričan, da je pomembno naslednje dejstvo: Jezus je rekel, da bo to izlitje Duha spremljano z močjo (dynamis). Mnogi kristjani so zreducirali to moč na nekaj, kar vsi verniki imajo, četudi to vejo ali ne. Sliši se bolj kot teoretična moč, kot pa kaj dejanskega ali otipljivega. Na njihova življenja nima nobenega vpliva. Za tiste, ki tako razmišljajo o tem, bi rad izpostavil dve stvari.
Moč je vedno očitna
Prvič, v Apostolskih delih ni primera osebe, ki bi prejela izlitje Svetega Duha in tega ne bi vedela. Lahko diskutiramo o tem, kakšni znaki ali darovi spremljajo krst v Duhu, ne moremo pa zanikati, da so v vseh primerih osebe imele zavedno doživetje Svetega Duha. Drugič, vsa ta doživetja Svetega Duha je spremljalo neko znamenje moči. V nekaterih primerih so osebe govorile v jezikih, prerokovale, prejele hrabrost ipd., toda v vseh primerih je bila razvidna moč.
Ni potrebno dolgo in detajlno poučevanje o tem, kaj je krst v Svetem Duhu; želim povedati preprosto to, da vsi kristjani potrebujemo v naših življenjih doživetje, ki nas opolnomoči ali okrepi. In to bi moralo biti nekaj, česar se zavedamo, ne samo teoretična in teološka resnica. Ta moč je nujno potrebna za služenje Bogu in življenje za Njega. Brez tega ne gre, to je mogočno orožje za naše bojevanje.
Božja moč in slava sta naša dediščina
Ker je Bog že odprl nebesa po Jezusovi krvi in nam dal po molitvi dostop do vseh njegovih virov, lahko živimo in delujemo pod odprtimi nebesi! Zaradi te resnice je Božja slava naša dediščina, saj smo Božji otroci.
Besedo “slava” najdemo vsepovsod v Bibliji. Lahko je uporabljena na več načinov. En način uporabe v Svetem pismu je takšen, da je ta beseda uporabljena za opis časti, bogastva in moči. To je v povezavi s “slavo” kralja ali osebe, ki je visoko cenjena. V drugem primeru je s to besedo opisana Božja razodeta ali otipljiva navzočnost. Če pozorno preiščemo definicijo besede “slava,” bomo odkrili, da je lahko uporabljena tudi za opis osebnih srečanj, ki so jih ljudje imeli z Bogom, pri čemer se Božja slavna navzočnost preseli iz nadnaravnega v naravno. Ljudje jo izkusijo s svojimi, enim ali več, naravnimi čutili: pogled, sluh, okus, otip ali vonj. Mar želimo povedati, da Boga lahko doživimo na takšen način? Da!
Preprosti ljudje so Boga fizično doživeli
Skozi Sveto pismo, Staro in Novo zavezo, najdemo primere, ko so preprosti ljudje doživeli Boga na takšen način. Okrog 2 milijona ljudi je videlo Božjo slavo s svojimi fizičnimi očmi, ko so zrli v oblačni steber podnevi in ognjeni steber ponoči. To ni bilo mistično ali emocionalno duhovno doživetje. Ti ljudje so dejansko podnevi videli oblak. Ponoči so videli ogenj. Otroci, ki so bili rojeni v puščavi, nikoli niso vedeli, da je bila ta razodeta, vidna Gospodova slava nekaj nevsakdanjega!
Mojzes je videl in doživel isti sveti ogenj, ko je stal pred gorečim grmom v 2. Mojzesovi 3,1-6. Bog mu je na tem kraju spregovoril in mu celo rekel: »Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja« (2. Mojzesova 3,5). Mojzes je videl Božji ogenj in doživel nekaj Njegove svetosti, kakor je tudi Izaija, ker Biblija pravi: »kajti bal se je gledati v Boga« (3,6).
Silovit, mogočen veter
Še en primer razodetja Gospodove slave se je zgodilo na dan Binkošti. V tem primeru so ljudje dejansko slišali glas Njegove slave, ko je Sveti Duh bil izlit na tiste, ki so bili zbrani. Apostolska dela 2,2-3 poroča:
»Nenadoma je nastal z neba šum [lahko so slišali], kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se [lahko so videli] jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden.«
Božja slava je dediščina za nas, ki smo Božji otroci
Jezusovi čudeži so bili razodetja Gospodove slave, saj so predstavljali invazijo nebes, kar je učinkovalo na ljudi tako, da so lahko Gospodovo slavo doživljali s svojimi naravnimi čutili. V Janezu 2 najdemo zgodbo o prvem čudežu, ki ga je Jezus naredil na poročnem slavju v Kani, saj se je zgodilo za gostitelja nekaj sramotnega – pošlo jim je vino!
Marija, Jezusova mati je prišla k svojemu Sinu prosit, da naj nekaj naredi. Jezus je zapovedal služabnikom naj vzamejo šest velikih vrčev vode, v katerega je šlo med 80 in 120 litrov, in naj jih napolnijo z vodo. Napolnili so jih do roba. Ko je starešina slavja poskusil vino, je na njegovo začudenje to postalo najboljše vino. To je bil prvi čudež, ki ga je naredil Jezus. Janez je ta dogodek zapisal takole: »Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj« (Janez 2,11). Božja moč je vstopila na zemljo in šest vrčev vode se je spremenilo v najboljše, najbolj prefinjeno vino kot rezultat nebeške intervencije.
Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom
V Apostolskih delih 4 beremo o dogodku, ko je prva cerkev molila za več hrabrosti v oznanjevanju evangelija in za mogočne demonstracije Svetega Duha preko čudežev in znamenj. Sveto pismo pravi: »In ko so odmolili, se je stresel prostor, kjer so bili zbrani; in vsi so bili polni Svetega Duha in so z vso srčnostjo oznanjali Božjo besedo« (Apostolska dela 4,31).
Ko so ti ljudje, ki so že bili izpolnjeni s Svetim Duhom na dan Binkošti, molili za hrabrost pri oznanjevanju evangelija brez kompromisa, je Božja moč izpolnila tisti kraj s tolikšno močjo, da se je stresla celo zgradba, kjer so bili zbrani! Nebesa so se spustila v hišo! To je moč!
V Apostolskih delih 5,14-16 beremo, da je na Petru bila velika mera razodete Božje slave:
»Vse bolj je rastlo število mož in žená, ki so verovali v Gospoda. In tako so prinašali bolnike na ceste ter jih polagali na ležišča in nosila, da bi se, kadar je šel Peter mimo, vsaj njegova senca dotaknila katerega izmed njih. Tudi iz krajev v okolici Jeruzalema so prihajali ljudje in prinašali bolnike in takšne, ki so jih mučili nečisti duhovi; in vsi so bili ozdravljeni.«
Jezusova obljuba o moči se ni spremenila
Neverjetno je že samo pomisliti, da je možno hoditi v taki meri razodete Božje slave, da nobena bolezen ali demonska moč ne more nič bolj obstati v naši navzočnosti, kot snežna kepa lahko zdrži pod kovačevim plamenom!
Dvatisoč let kasneje se ni nič spremenilo. Moč Binkošti, Božja razodeta slava v nas in skozi nas, naprej ostaja naša dedna pravica, in sicer po Jezusovem dokončanem delu na križu. Bog se v vsem svojem veličastvu lahko pomakne – in se pomika – v naravno sfero človeškega obstoja, kjer ga ljudje dejansko lahko doživijo. Danes se okleni svoje dediščine!
