Prijateljica, ki je psihiatrinja, mi je nekoč opisovala tipične probleme, ki pripeljejo ljudi k njej. Nato se je za trenutek zaustavila in dodala s kančkom skeptičnosti: “Ah, saj ti si kristjanka, zato misliš, da je problem v tem, da smo vsi grešniki.” Vprašala sem jo, kaj misli, kako Sveto pismo definira greh. Z ironičnim nasmehom mi je odgovorila: “Verjetno nekaj v smislu drog, seksa in rock-n-rolla?”
“Toda to je obnašanje,” sem odgovorila. “Iz biblijske perspektive greh niso le napačna dejanja. Slabo obnašanje je rezultat greha, ne pa njegov vzrok.”
“Ok,” je odgovorila. “Zagrizla bom v vabo. Kaj je torej temeljni vzrok greha?”
Postavila je ravno pravo vprašanje. To je izziv za vse nas: kako naj se pogovarjamo o grehu v kulturi, ki vanj ne veruje več?
Zakaj je slaba novica o grehu dobra novica za ljudi
Sveto pismo opisuje greh kot uporniško nevero in kot malikovanje. Ugotovila sem, da v današnji kulturi ljudje pogosto enostavneje razumejo koncept malikovanja (uporabiti nadomestke, ki naj bi prinesli našemu življenju smisel namesto Boga). Ob pravem času bomo morali razložiti oba vidika greha, ampak za zdaj poglejmo, kako je lahko problem malikovanja globoko relevanten za neverujoče.
Ugotovila sem, da v današnji kulturi ljudje pogosto enostavneje razumejo koncept malikovanja
Ko sem živela v Veliki Britaniji, sem pogosto obiskovala neki frizerski salon v Londonu. Mojemu frizerju je bilo ime Theo. Ko je med nama raslo zaupanje, mi je Theo priznal, da je gej. Z mano je delil svoje življenje in tudi jaz sem z njim delila svoje življenje in svojo vero. Čeprav je spoštoval mojo vero, ni bil prepričan, da Bog resnično obstaja.
Nekega dne sem prišla v salon, in ko sem pozdravila Thea, sem ugotovila, da je povsem potrt. Ko sem sedla na stol, sem položila svojo roko na njegovo ramo: “Theo, mi boš povedal, kaj je narobe?” Pogledal me je in rekel: “Becky, ti si edina stranka, ki je v celotnem dnevu opazila, da sem potrt.”
Nadaljeval je: “Že kar nekaj let sem imel partnerja. Iskreno sem ga cenil in oboževal. Ampak prejšnji teden se je izselil in zato sem popolnoma uničen. Ker si ti kristjanka, mi boš verjetno rekla, da je bila najina zveza obsojena na propad, ker sem homoseksualec?”
Globoko sem zavzdihnila:
“Theo, žalostna sem, ko te vidim v tako globoki bolečini. V bistvu mislim, da je problem, s katerim se soočaš, mnogo globlji od spolne identitete. Imam prijateljico Anno, ki ni homoseksualka in mi je pred kratkim povedala isto: spoznala je ljubezen svojega življenja in bila je prepričana, da bo njuna ljubezen ozdravila vse rane. Ampak kmalu jo je zapustil zaradi neke druge ženske in sedaj je klinično depresivna. Zanimivo pa je to, da sta mi oba, ti in ona, povedala, da sta naravnost častila svoja partnerja, kar mi veliko pove.”
“Zakaj ti to veliko pove?” je vprašal.
Povedala sem mu:
“Zato ker smo ustvarjeni, da ljubimo in častimo Boga. Čaščenje je del naše narave. Na težave naletimo takrat, ko poskušamo častiti nekaj drugega razen Boga; ko nekaj drugega damo na Božje mesto. To so lahko dobre ali slabe stvari, ampak ti nadomestki Boga, nas bodo vedno znova razočarali, ker niso dovolj veliki, da bi lahko na njih gradili svoje življenje.”
Theo je odgovoril: “Točno to mi je povedal moj partner! Rekel je, da sem ga poskušal postaviti za svoj ves svet. Rekel je celo: ‘Nisem bog! Ne morem zadovoljiti vsake tvoje potrebe in po pravici povedano, vse skupaj postaja utrujajoče.’”
Nadaljevala sem:
“Zato so nadomestki Boga v Svetem pismu videni kot greh, saj od njih zahtevamo, da nam dajo, kar nam lahko dá le Bog: identiteto, namen, popolno razumevanje in popolno ljubezen. Sveto pismo ima celo ime za te Božje nadomestke – idoli (maliki).”
Theo me je z začudenjem pogledal in rekel: “Torej mi želiš povedati, da je, glede na Sveto pismo, moje trpljenje dejansko posledica tega, da sem častil napačno stvar?”
“Točno tako! In Theo, nisi edini! Vsi mi, tudi jaz, smo uporabljali nadomestke za Boga. Vsi smo se obrnili vstran od Boga in poskušali s svojimi življenji sami upravljati. To je prvotni razlog, da okoli sebe in v sebi najdemo toliko zlomljenosti.” Nadaljevala sem:
“Ustvarjeni smo za odnos z Bogom, da živimo z njim v središču našega življenja. Zato se krščansko sporočilo imenuje “dobra novica,” saj nas Bog ljubi in nas išče že veliko dlje, kot se mi sploh zavedamo. Ampak hkrati se moramo soočiti tudi s slabo novico – da smo na njegovo mesto postavili nekaj drugega.”
“Straši me to, da imajo tvoje besede dejansko veliko smisla,” je odgovoril Theo. “Da moram, v kolikor želim najti ljubezen, ki jo iščem že celo svoje življenje, najprej urediti svoj odnos z Bogom. Ampak… ne morem priti k Bogu, Becky, ne po vsem tem kar sem storil.”
“Theo,” sem odgovorila: “Edini razlog, zakaj lahko kdorkoli od nas pride k Bogu je ta, da nas On ljubi. Jezus je prišel iz nebes in umrl na križu za naše grehe, ker vsakdo potrebuje Božje odpuščanje. Ničesar ne moremo narediti, da bi si zaslužili tako darilo, razen da se zahvalimo Jezusu za to, kar je naredil za nas, mu povemo, da nam je žal za naš greh in ga povabimo v svoje življenje kot svojega Gospoda.”
Edini razlog, zakaj lahko kdorkoli od nas pride k Bogu je ta, da nas On ljubi.
Na moje presenečenje je Theo odgovoril:
“Becky, hvala ti iz dna srca, da si odkrito govorila z mano, ne da bi me obsojala. Hvala, da si rekla, da si tudi ti poskušala z nadomestki Boga. Hvala, da si mi povedala, da me Bog ljubi, in da želi imeti odnos z menoj, čeprav se počutim tako ničvredno. Podarila si mi že nekaj knjig in Sveto pismo; mislim, da je čas, da jih začnem brati.”
Resnična izpolnitev za ljudi
Zakaj sem svoj pogovor s Theom peljala v tako smer? Ker je bil Theov najgloblji problem ta, da ni razumel od kod pride resnična izpolnitev za ljudi. Čeprav verjamem, da je Sveto pismo jasno glede Božjega namena za človekovo spolnost, je bil vzrok Theovega problema v tem, da je iz človeške ljubezni naredil idola. Če bi bil v heteroseksualni zvezi, bi ta idol še vedno ostal enak. Anna in Theo sta trpela, ker sta bila oba zmedena glede iste stvari: Resnično človeške in izpolnjene nas naredi le Bog.
Samo Bog nas definira. Skozi svoj odnos z njim najdemo svojo resnično identiteto in prejmemo, kar najbolj potrebujemo: odpuščanje, spravo z njim, identiteto, namen in ljubezen, ki nas ne bo nikoli zapustila.
Skozi svoj odnos z njim najdemo svojo resnično identiteto in prejmemo, kar najbolj potrebujemo: odpuščanje, spravo z njim, identiteto, namen in ljubezen, ki nas ne bo nikoli zapustila.
Ko ljudje začutijo naše sočutje in ljubezen, in ko vidijo, da se tudi mi opredeljujemo kot grešniki in nanje ne gledamo zviška, jim to omogoči, da nas “slišijo”, saj nimajo več občutka, da stojimo nad njimi v obsojanju. Slediti moramo Kristusovemu vzoru in iti do bistva tega, kar nas ločuje od Boga ter jim pokazati, da Kristus ponuja to, česar si najbolj želijo.
Čudovita novica evangelija je, da naš greh in Božja pravična sodba nad grehom nimata zadnje besede. Stvari, po katerih tako hrepenimo, so bile omogočene s tem, ko je Bog poslal Jezusa nam v odrešitev – celo takrat, ko smo potopljeni v greh (Rimljanom 5,8).
Avtor: Becky Pipert
Vir: https://www.thegospelcoalition.org/article/talking-about-sin/
