Avtor: pastor Drago Sukič (Kranj)
Bil pa je neki bolnik, Lazar iz Betanije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. 2 Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. 3 Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« 4 Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« 5 Jezus pa je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. 6 Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. … 17 Ko je torej Jezus prišel, je odkril, da je Lazar že štiri dni v grobu. 18 Betanija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. 19 Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. 20 Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma. 21 Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; 22 a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« 23 Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« 24 Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« 25 Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; 26 in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« 27 Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.«
Janezov evangelij 11,1-6; 17-26
Jezus in družina Lazarja, Marte in Marije
Družina Lazarja, Marte in Marije je živela v Betaniji, ki je bila približno tri kilometre vzhodno od Jeruzalema. Med Jezusom in to družino so se spletle zelo tesne prijateljske vezi. Ko se je Jezus recimo hotel umaknit gneči Jeruzalemskih ulic, je točno vedel kje bo našel mir in skodelico čaja na mizi. To je bil namreč dom Lazarja, Marte in Marije. Samo predstavljamo si lahko kaj je to pomenilo za to družino, da se je Jezus med njimi počutil tako domače in prijetno. Marija je raje prisluhnila Jezusovim besedam medtem, ko je Marta običajno poskrbela, da Jezus ni ostal lačen. Toda to, da so imeli tako posebnega družinskega prijatelja – pa še ni pomenilo, da bi njihovo življenje bilo brezskrbno. Nekako na hitro in nepričakovano Lazar zboli, danes bi pomislili, da je zbolel za covidom-001. Betanija po hebrejsko pomeni »stiska« in ta je nepričakovano potrkala tudi na dom Lazarja, Marte in Marije.
Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo, da je Lazar bolan
Bolezen je nekaj s čim se vsi oziroma vsaka družina prej ali slej na določen način sreča. So bolezni za katere zelo hitro ocenimo, da jih bomo premagali brez večjih težav in takih je verjetno večina. Pridejo pa situacije, ko posameznik ali družina izve za diagnozo, ki nakazuje na dolgotrajno, težko in morda celo na neozdravljivo bolezen. Iz celotnega konteksta lahko razumemo, da je bila Lazarjeva bolezen zelo resna in da ni šlo zgolj za kakšno prehodno slabost. Seveda se vsak spoprijema z boleznijo na svojstven način – zagotovo pa pri vsakem prebudi zelo mešane, neprijetne občutke kot so strah, žalost, morda jezo, negotovost inp. Ob pojavu bolezni nas prešine misel in spoznanje, da se bo marsikaj spremenilo, da veliko tega kar je bilo do tistega trenutka samoumevno ali smo opravili brez težav – tega zaradi bolezni več ne bomo zmogli ali bo zelo težko. Še veliko težja in obremenjujoča čutenja se pojavijo v primeru bolezni, ki nakazuje na morebitno slovo od tega življenja. Takrat se pri mnogih pojavi prikrita jeza – saj vse skupaj pomeni prevelik šok in se še niso pripravljeni soočit z novo resničnostjo. Zato je še kako pomembno, da v času bolezni nismo sami, da imamo ob sebi najdražje. Pravzaprav se mnogi ne bojijo toliko bolezni, kot tega, da bi bili v bolezni sami. In v tem trenutku zagotovo pomislimo na vse tiste v domovih za ostarele in na vse tiste, ki so se morali žal posloviti od tega življenja povsem sami, brez tega, da bi bili ob njih njihovi najdražji. Zato Jezus med drugim daje tudi tako velik pomen obiskovanju bolnih – vsak obisk, skrb za bolne in nemočne nam bo poplačana v nebesih.
V bolezni se čutimo nemočne zato je povsem razumljivo, da se nekam ali k nekomu zatekamo po pomoč. Tako sta storile tudi Marta in Marije. Jezusu sta poslale sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.«
Martino sporočilo Jezusu je bilo: »Pridi takoj«
Če nam je ljudem kaj skupnega potem je zagotovo prav to, da si vsi želimo, da se stiske čimprej končajo. Nobeden se verjetno na trpljenje ne odzove – prav lepo, komaj sem čakaj, da pride kaj hudega. Ja, povsem normalno je, da stiske skušamo skrajšat ali razrešit čim hitreje. Tako je bilo tudi pri Marti in Mariji. To kar sta si želeli je, da bi Jezus prišel takoj, ko je dobil sporočilo o Lazarjevi bolezni in da bi ga ozdravil. Tako bi se življenje spet vrnilo v običajne tirnice. Ko smo v stiski se običajno usmerimo le na našo bolečino za katero si želimo, da se čimprej konča. Verniki, kristjani se v bolezni seveda v molitvi zatekamo h Gospodu. V molitev je pa dobro vključit tudi druge. Toda tako kot Marti in Mariji se nam dogaja, da na nek način Gospodu v molitvi pogosto kar določimo, kako in kdaj bi moral rešit naš problem. Če gre za bolezen, je to običajno tako, da pričakujemo ozdravitev takoj, morda že včeraj. Le redkokdaj ali le redko kdo se sprašuje: Gospod s kakšnim namenom si dopustil to bolezen in kako bo ta bolezen v tvojo slavo?
Kaj se zgodi, če smo v bolezni osredinjeni le na svojo stisko?
Takrat se torej ne sprašujemo o božji volji glede naše stiske, niti o tem, da bo morda Gospod rešil našo težavo na svoj način, ki bo drugačen kot kadarkoli prej ali pri komerkoli drugem. Ko prihajamo h Gospodu imamo pogosto že nezavedne predstave o tem kako bi moral Gospod delovati in odgovarjati na naše prošnje. Običajno so te predstave vezane na prejšnje izkušnje. Če imamo izkušnjo, da je na našo molitev ali na molitev nekoga drugega Bog odgovoril zelo hitro – potem je zelo verjetno, da bomo tudi v primeru kot je bolezen pričakovali, da bo Gospod takoj dal rešitev. Toda Gospod ne deluje po principu »kopiraj – prilepi«. Le redko se zgodi, da bi na naše molitve odgovoril dvakrat na povsem enak način.
Da bi našim stiskam naredili čimprej konec se lahko zgodi, da se zatekamo celo k raznim oblikam pritiskov na Gospoda. Ko Marta in Marija sporočata Jezusu o Lazarjevi bolezni to oblikujeta tako: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan«. Sestri sta vedeli kako morata »pritisnit« na Jezusa, da bo prišel takoj – poudarita, glej zbolel je tisti, ki ga imaš rad. In sedaj dokaži, da ga res imaš rad, imaš priložnost, da izkažeš svojo ljubezen. Pridi čimprej in pa ozdravi. Ko dvomimo v božjo ljubezen se zatekamo k raznim pritiskom in manipulacijam. To lahko izgleda tako: »Gospod, če me res imaš rad, mi boš dal to kar te prosim in seveda takoj.« Tega sicer ne izrečemo z besedami – je pa pogosto lahko taka drža našega srca.
V takih situacijah sploh ne pomislimo, da to ni izraz vere pač pa izraz nezaupanja v božjo suverenost in njegovo ljubezen. Gre namreč bolj za izsiljevanje, ki je podobno otroku, ki v trgovini zagleda igračko in mamo izsiljuje: Mami, a me imaš rada? Mami odgovori: Seveda te imam rada. Mami, a mi kupiš to igračko? Mama reče: Ne! Otrok pa, v izbruhu: No sem vedel, da me nimaš rada in da samo govoriš, da me imaš rada.
Ko smo v stiski in prihajamo v molitvi h Gospodu je dobro, da se vprašamo s kakšno držo srca se zatekam k Njemu. V naših srcih je pogosto nezavedni dvom, nezaupanje, razna razočaranja, ki smo jih doživeli in posledično dvome prenašamo tudi na odnos do Boga. Tako kot starše, ki niso vedno izpolnili naših želja in smo si to razlagali, da nas zaradi tega nimajo radi – potem se lahko zgodi, da tako razumevanje in dojemanje prenašamo tudi na odnos do Boga.
Če nam Gospod ne daje takrat in prav tistega kar prosimo lahko začnemo dvomit v njegovo ljubezen. In potem se lahko tudi nam zgodi, da se zatekamo k raznim pritiskom. Ena od oblik pritiska je lahko celo post in molitev. Post in molitev sta pomembni krščanski disciplini. Toda, če gre za držo srca: »Gospod jaz bom molil in postil in potem ti moraš nekaj narediti,« to ni izraz naše vere v božjo suverenost, pač pa bolj oblika izsiljevanja Boga. To je pa že nekaj kar je značilno za poganski pristop k bogu – kjer gre za obliko trgovanja z Bogom. Za poganska ljudstva oziroma religije je značilno, da trgujejo s svojimi božanstvi. Da bi jih bogovi obvarovali pred nesrečami in blagoslovili njihove pridelke – njim prinašajo različne daritve.
Gospod nas uči, da on ve kaj mi potrebujemo še preden ga mi prosimo. Ko prihajamo k njemu ga mi dejansko ne obvestimo o tem kaj rabimo, ker Bog že itak ve kaj rabimo. S tem, ko izrekamo prošnjo in molitev dejansko izpovedujemo svojo vero in se zatekamo v njegov objem. Izpovedujemo, da je on naše zatočišče in pribežališče.
Gospod sestri pusti čakati
Si lahko predstavljamo kako je bilo Marti in Mariji? Lazarjeva bolezen se stopnjevala, vsak dan je bilo samo še slabše. Marta nekaj časa pri Lazarju, še več časa pred hišo pogleduje ali končno prihaja Jezus. Izgledalo je, kot da jih je pustil na cedilu – kot, da je družinskemu prijatelju Jezusu vseeno za njeno stisko, za stisko celotne družine.
Čakanje je nekaj najtežjega, sploh pa, ko je vprašanje bolezni. Strah in negotovost se stopnjujeta in povsem razumljivo je, da si želimo, da bi se to čimprej končalo.
Sedaj smo recimo že vsi utrujeni zaradi čakanja glede epidemije korona virusa. Iz tedna v teden čakamo, kdaj bo bolj padlo število okuženih, kdaj bo na voljo dovolj cepiva, kdaj se bo začelo sproščanje ukrepov – da bi končno lahko vsaj otroci šli spet v vrtec in šole? Vsi si želimo, da bi se po več kot treh mesecih lahko spet normalno zbirali na bogoslužjih inp. Še težje je, ker nam odgovorni z raznimi sporočili vzbujajo upanje, potem se veselimo – no končno bo boljše inpotem spet nič. Občutek nemoči, bolečine in prikrite jeze se zgolj stopnjuje.
V takih situacijah smo še posebej v nevarnosti, da bi bili usmerjeni zgolj na stisko in našo nemoč. Naša vera se pa izkazuje v zaupnem čakanju na rešitev, ki jo Gospod zagotovo ima. Marta in Marija nista vedeli kakšen je bil božji namen z Lazarjevo boleznijo in smrtjo. Tako tudi mi največkrat ne poznamo vseh podrobnosti glede božjih načrtov in namenov. Prav zaradi tega pa prihajamo h Gospodu z vero in zaupanjem. Vera pogosto pomeni mirno in zaupljivo čakanje, opiranje na Gospodovo obljubo, da bo dal odgovor ob svojem času, na svoj način. Tu se pojavlja vprašanje ali res zaupamo v božjo suverenost.
Vsako čakanje, čeprav ni nič prijetno nam pa lahko zelo koristi in ponuja priložnost, da se naučimo pomembnih življenjskih in duhovnih lekcij.
Jezus dopusti situacijo, v kateri se sestri učita sprejemati realnost življenja
Jezus namenoma zamuja in zavlačuje tako, da Lazar umre, in ko pride je bil že nekaj dni v grobu. Kaj je to pomenilo za Marto in Marijo? V tistih dneh čakanja sta šle skozi dolino obupa, nemoči, bolečine, poslavljanja od najdražjega in še mnogo tega. Jezus je dopustil, da sta se sestri morala soočiti in spoprijet z vsem tistim čemur sta tako zelo želele ubežat. Podobno je tudi, ko sami pridemo v težke situacije. V bolezni pomislimo predvsem kako se izognit najhujšemu. Verjetno le redki pomislijo: Gospod, kaj me želiš v tej situaciji naučit?
Kako težko nam je kdaj sprejeti, da živimo v svetu, ki ni raj, živimo v nepopolnem svetu – in potem se zatekamo h Gospodu le takrat in predvsem takrat, ko si želimo, da ta svet naredi raj. Toda Gospodov načrt ni, da ta svet naredi raj – nebesa šele pričakujemo. Zaradi tega Gospod dopušča situacije, tako kot je to bilo v primeru Marte in Marije, da sta se učile sprejemat minljivost zemeljskega; poslavljanje od ljubljene osebe; sprejemat neuspeh, razočaranje in bolečino. Današnji svet se na vse možne načine umika in izogiba neizogibnemu soočanju z zemeljsko minljivostjo, bolečino in človeško krhkostjo. In tako je žal pogosto tudi verujočih.
Kje je rešitev? Učiti se moramo sprejemanja, da je tudi umiranje pomemben del življenja. Da so neuspehi logična pot do uspeha, da se mnogim bolečinam in stiskam ne bomo zmogli izognit ne glede na to kako velika je naša vera. Pravzaprav nas največkrat pot do ozdravljenja vodi preko sprejemanja bolečine. Vsi mi si želimo ozdravljenja po čim krajši poti – dejansko smo pa tako oropani resničnega ozdravljenja, saj se zadovoljimo le z kratkotrajnim ali navideznim olajšanjem. Resnično ozdravljenje se pa največkrat ne zgodi v trenutku ali na hitro – temveč v določenem procesu v katerem se moramo nujno soočiti tudi s svojo bolečino.
Odpovedati se moramo iluzijam o čudovitem raju na zemlji, kjer ni nemira, ni razočaranj, ni prevar, ni trpljenja in ni smrti. Naša pot v življenje, pelje nujno prek trohnobe. Če zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi sad. Ne prekinjajmo odnosov zaradi neuspehov, kajti le iz smrti raste novo življenje. Ne ostanimo zaprti in zagrenjeni zaradi porazov. Življenja brez porazov ni. Le eno vprašanje obstaja: Kako se bomo z njimi soočili.
Vsepovsod srečamo verne kristjane, ki so imeli izkušnjo, da so zboleli njihovi najdražji. Zvesto so molili in verovali, v molitev so vključili tudi mnoge druge. Toda na koncu se je zgodilo najhujše in ni bilo ozdravitve, ki so jo tako pričakovali. Pri Marti in Mariji se je vse končalo na čudovit način – toda vsi vemo, da se kaj takega ne dogaja pogosto. Kako živeti z občutki, da Gospod ni uslišal molitve, da nas je pustil na cedilu? Taka nerazrešena čutenja so lahko zelo nevarna za našo vero in duhovno življenje. V kolikor kdorkoli prepoznava v svojem srcu kakršnekoli prikrite občutke razočaranja ali morda jeze, ker ni bilo odgovora – zelo priporočam, da si najde pomoč pri duhovnem svetovalcu ali pastorju.
Na koncu Gospod daje več kot prosimo ali pričakujemo.
Marta in Marija sta pričakovale, da bo Jezus ozdravil njunega brata Lazarja, toda Gospod je imel v načrtu veliko več in bolj veličastno rešitev kot sta to lahko pričakovali. Gospodov namen z Lazarjevo boleznijo je bil, da se razodene, kot vstajenje in življenje in za to izbere prav družino, ki jo je imel tako zelo rad. Težko nam je sprejeti, da Gospod pogosto dopušča trpljenje in stisko svojim ljubljenim.
Vsi imamo ali bomo imeli izkušnjo, ko bomo izkusili slovo od drage osebe, ki nam je bila zelo blizu. In prav zaradi tega, da je Gospod vstajenje življenje, kar je izkazal v konkretnem primeru pri Lazarju – imamo verujoči tolažbo in upanje tudi v najtežjih trenutkih. Ko se namreč soočamo z zemeljsko minljivostjo se verni tolažimo z gotovostjo, da bomo z našimi dragimi v večnosti spet združeni. Vseh podrobnosti kako bo to izgledalo, nam božja beseda ne razodeva – zato pa smo kristjani ljudje vere in zaupanja.
Pridimo danes pred Gospoda z odprtim in iskrenim srcem. On nas pozna, pozna vsako našo stisko. Jezus je z veseljem zahajal v Betanijo, čeprav ime pomeni »kraj stiske.« Tako tudi Jezus z veseljem vstopa v naše stiske, neuspehe, dvome in razočaranja. Morda tudi sami že dolgo molimo in čakamo na odgovor, ki ga ni. Prosimo Gospoda, da nam daje mir in zaupanje. Poiščimo nekoga s komer se lahko pogovorimo o svojih občutkih in nas pri tem ne bo popravljal ali takoj poučeval, da moramo imeti več vere. Ja, čakanje ni enostavno, poskrbimo, da v čakanju ne bomo sami, da imamo nekoga ob sebi. Na vsako našo molitev ne bo prišel hiter odgovor, niti ne na način kot si to zamišljamo. Kdaj se bo zgodilo celo, da ga morda ne bo. Toda prav takrat je naša vera na največji preizkušnji in to kar lahko storimo je, da skupaj z Marto rečemo: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.« Tudi zdaj vem in zaupam da je, vse kar delaš čeprav ne razumem v moje dobro in v čast tvojega imena.
Molitev: Gospod, hvala ti, da ti poznaš vsako našo stisko in bolečino. Hvala ti, da vemo, da se lahko vedno zatekamo v tvoje zavetje in v tvoj objem, še posebej, ko nam je težko. Pomagaj nam, da ti v stiskah zaupamo, da nas slišiš, čeprav imamo kdaj občutek, da je za nas nebo zaprto. Pomagaj nam, da ti zaupamo, da delaš dobro tudi takrat, ko nam je težko in mislimo, da si nas pozabil. Hvala ti, da ti na koncu narediš več in boljše kot te lahko prosimo. Amen
