Bučne spake, duhovi in prikazni. Srhljivo vzdušje. Našemljeni odrasli in otroci, ki hodijo od hiše do hiše. Happy Halloween! Kaj stoji za temi duhovi in prikaznimi?
Noč čarovnic je postala zelo popularna. Ponavadi jo povezujemo z izdolbenimi bučami in našemljenimi otroki, ki hodijo od vrat do vrat in prosjačijo za sladkarije. Pač praznik kot mnogi drugi.
Toda veste, od kod izvira?
Obstajajo različna izročila o ritualih, iz katerih izvira Noč čarovnic. Mnogo virov dokazuje, kako so nekoč Kelti žrtvovali človeške žrtve, da bi se obvarovali pred tavajočimi dušami umrlih. Dan za to je bil 31. oktober. Ponavadi so te žrtve bili otroci, ki so jih zaprli v vrbove košare in žive sežgali. Tako imenovani druidi (keltski duhovniki) so te otroke zahtevali od prestrašenih prebivalcev. Pred hiše so postavljali izdolbeno in razsvetljeno kolerabo (kasneje bučo). Če je otrok bil izročen, je buča ostala pred hišo kot zaščita za naprej. Če pa je družina izročitev otroka odklonila, so keltski duhovniki s krvjo premazali vrata hiše. To je bila smrtna obsodba za vse stanujoče v tej hiši.
Irski izseljenci so prinesli Noč čarovnic v Ameriko, kjer se tudi danes praznuje 31. oktrobra, v noči pred praznikom spomina na mrtve oz. praznikom Vseh svetih. Takrat hodijo otroci v ZDA, kot so to nekoč delali druidi, od hiše do hiše in zahtevajo “žrtev” (sladkarijo). Če ne dobijo sladkarije, se z gospodarjem hiše pošalijo in mu kako “zagodejo” (zvijača). Zagotovo, tu je v ospredju vedno le šala. Malokdo pa se zaveda, da je to početje druidov prvotno prinašalo smrt in pogubo. To je bilo čisto malikovanje in izkoriščanje preprostih ljudi.
V naših krajih je naziv “Noč čarovnic” postal sinonim za zabave mladih in odraslih, pri čemer se našemijo in se zabavajo ob raznovrstni glasbi. Vsi uživamo v glasbi, toda pogosto pozabljamo, da z našo glasbo nekaj ali nekoga častimo. Seveda, zraven je ponavadi alkohol in tudi poudarjanje raznih podob spak. Na zunaj se zdi nedolžno in ne vpliva na nikogar, toda resnica je, da to mnogim vzbuja strah in zagrenjenost, povrhu pa včasih vodi v množično proslavljanje in slavljenje podob, ki smo si jih naredili.
Moderno malikovanje lahko vodi k hujšemu, kot je telesna smrt – občutki manjvrednosti, anksioznost, brezup, depresija ipd.
Kaj vi mislite o tem? Moje mišljenje je naslednje: Če sem zgoraj omenil, da je bilo početje keltskih druidov čisto malikovanje in izkoriščanje preprostih ljudi, moramo iskreno priznati, da je današnje množično proslavljanje ob tem “prazniku” temu zelo podobno, kot moderno malikovanje. Sicer ne ubija ljudi, vendar med mlade in odrasle seje misel o nekih duhovih, spakah, strahu, temačnosti, alkoholu, in kar je še takega. Zraven pogosto tudi glasba, ki s svojimi sporočili ljudem ne vliva upanje, temveč jih sčasoma pahne v brezup. In kar se iz tega rodi, lahko postane veliko huje kot telesna smrt – občutki manjvrednosti, anksioznost, brezup, depresija ipd. Takšnega življenja noče nihče!
Sveto pismo pravi, naj v vsem Bogu dajemo čast.
Božja beseda, Sveto pismo, ki je vir sporočila o upanju, ljudi nagovarja k drugačnim praksam. Sveto pismo pravi, naj v vsem Bogu dajemo čast. Verjamete, da lahko z malikovalskim ali demonskim praznikom dajemo čast Bogu?
Mogoče sploh ne verujete v Boga. Ampak Sveto pismo pravi, da Bog obstaja in samo neumneži zatrjujejo: »Ni Boga.« (Psalm 14,1).
Bog ne samo, da obstaja, temveč se tudi zanima za vas. Na eni strani nam kaže, da smo grešniki in sami po sebi ne moremo priti v Njegovo bližino. »Saj so vsi grešili in so brez Božje slave« (Rimljanom 3,23). To pomeni, da zaradi svojih grehov nihče ne more priti v nebesa. Sveto pismo tudi pravi, da je plačilo za grehe smrt (Rimljanom 6,23). To se pravi ločitev od vira življenja in večnost v peklu.
Bog se ne le zanima za vas, ampak vas tudi ljubi.
Toda zraven je še veliko močnejša trditev: Bog se ne le zanima za vas, ampak vas tudi ljubi. Zaradi tega je poslal svojega sina Jezusa Kristusa. On je s svojo smrtjo na križu plačal kazen za naše grehe. »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Janez 3,16). Jezus Kristus je kmalu za tem vstal od mrtvih in je s tem premagal smrt in pekel (1. Korinčanom 15,55-57).
Njegova smrt in vstajenje sta tako most nazaj do Boga. Zaradi tega je le on lahko rekel: »Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« (Janez 14,6). Bog od vas pričakuje edino to, da priznate Jezusu Kristusu vašo krivdo in vaše grehe. »Spreobrnite (pokesajte) se in verujte evangeliju« (Marko 1,15). Če torej verujete v Jezusa Kristusa, to se pravi, da njemu zaupate svoje življenje, boste odrešeni. Bog je to obljubil in On se drži svojih obljub.
Si ne želite danes poklicati Njegovo ime? Priznajte mu vaše grehe in ga prosite za odpuščanje. Če bo vaša prošnja iskrena in iz srca, jo bo zagotovo uslišal.
Če bi o tem želeli izvedeti več, nadaljujte na naslednjo povezavo: NAJVEČJA ODLOČITEV
