“Odrešenje nas osvobodi, da skrbimo za druge na isti način, kot Kristus skrbi za nas.”
Opazovati, kako malček posnema mamo ali očeta, je zabavno, vendar to hkrati izpostavlja pomembno vlogo, ki jo je dal Bog staršem. Posnemanje je proces, po katerem se mladi učijo in odraščajo, in je tudi način, kako kristjani dozorevamo – s posnemanjem nebeškega Očeta. Ko je Pavel pisal pismo cerkvi v Efezu, je večkrat omenjal “življenje” ali “hojo” vernikov. To je bil njegov način opisovanja vsakdanjega načina življenja. Po naštevanju krščanskih vrednot, kot so ponižnost, blágost, potrpežljivost, strpnost in ljubezen v četrtem poglavju, je Pavel povzel in rekel: “Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu” (Efežanom 5,1-2).
KRISTUSOVA LJUBEZEN DO NAS
Eden od najpomembnejših načinov, kako bi naj posnemali nebeškega Očeta, je življenje v ljubezni. Ker pa naše človeško razumevanje ljubezni niti malo ne doseže Gospodovega, si moramo prizadevati, da bomo razumeli, kako izgleda Njegova ljubezen, ki jo je pokazal v svojem Sinu.
- Kristusova ljubezen je nesebična. On “je daroval sam sebe za nas” (Efež. 5,2). To se je začelo z Njegovim utelešenjem, ko je pustil za seboj slavo nebes, da bi prevzel človeško podobo in živel na tej padli zemlji skupaj z grešnimi ljudmi. Toda Njegova nesebična ljubezen se je sklonila še nižje, saj se je ponižal do smrti na križu (Filip. 2,6-8).
- Ljubezen našega Rešitelja ponuja odpuščanje. Jezus je daroval sam sebe kot daritev za naš greh, in sicer tako, da je umrl namesto nas. Vsak, ki vanj veruje in zaupa, da je Njegova smrt plačilo za greh, prejme popolno opravičenje in pravičen status pred svetim Bogom.
- Jezusova ljubezen je požrtvovalna. Čeprav je odrešenje brezplačen dar, ki nam je ponujen po Božji milosti in ga prejmemo po veri, je Rešitelja stal veliko več, kot si sploh lahko predstavljamo. Na križu je On postal žrtev Bogu, tako da je vzel nase Očetov bes, dokler vsak greh ni bil dokončno kaznovan. Ker je bil Jezus brezmadežno Božje Jagnje, je bilo božanski pravičnosti popolnoma zadoščeno, Njegova smrt pa je postala prijeten dišeč vonj Njegovemu Očetu, kar pomeni, da je sprava bila dokončna in zadobljeno je bilo odpuščanje grehov.
Na križu je Jezus postal žrtev Bogu, tako da je vzel nase Očetov bes, dokler vsak greh ni bil dokončno kaznovan.
Naš razum ne more dojeti takšne neskončne ljubezni, toda poklicani smo, da živimo v ljubezni, kot je živel Kristus. Kako je to sploh mogoče? Živimo v padlem svetu, soočamo se s skušnjavami in se borimo z grehom. V naši človeškosti in našem lastnem trudu nimamo sposobnosti ljubiti kot Kristus. Toda, ker smo Božji ljubljeni otroci, je Njegova ljubezen lahko izražena v nas. On nam je dal novo naravo (ali nov jaz), ki je ustvarjen po Njegovi podobi v pravičnosti, svetosti in resnici (Efež. 4,24). Ravno tako Kristusovo življenje teče skozi nas, ko ostajamo v Njem (Janez 15,5) in Sveti Duh, ki prebiva v nas, proizvede sad ljubezni v našem srcu. Celotno Trojstvo je na delu, da nas obsipava z milostjo, ki nas osvobodi, da hodimo v ljubezni.
NAŠA LJUBEZEN DO DRUGIH
Ljubezen, ki je podobna Kristusu, ni dosežena tako, da se primoramo k emocionalni vnemi do nekoga. Nasprotno, Njegova ljubezen do nas je vedno bila izražena v dejanju. On se je izpraznil svojih pravic in privilegijev, da bi nam dal, kar smo najbolj potrebovali, in česar sami nikoli ne bi mogli doseči: odrešenje. Ta ista dejanja nesebičnosti, odpuščanja in žrtve bi morala ravno tako postati vidna v naših življenjih, ko živimo v ljubezni.
- Nesebična ljubezen. Biti egocentričen je del naše mesene narave, s katero smo se rodili, in borba, da premagamo njene grešne vzorce se nadaljuje po doživetju odrešenja. Pri tem nam naša kultura ne dela uslug, saj promovira postavljanje samega sebe na prvo mesto in zahtevanje naših pravic. Zato Rimljanom 14,13-15 pravi, če dovolimo, da naša svoboda prizadene brata ali sestro v veri, več ne živimo in ne hodimo v ljubezni.
- Ljubezen, ki odpušča. Ta izraz ljubezni je najverjetneje najtežji, kajti v našem umu tisti, ki nas prizadenejo, zaslužijo samo pravico in maščevanje. Zatorej se moramo spomniti, da smo tudi mi bili nevredni Božjega odpuščanja, ampak Jezus je umrl za nas, da bi nam bilo odpuščeno. Ker smo torej prejeli tako veliko ljubezen, nimamo pravice nikomur zadrževati odpuščanje.
Ljubezen, ki je podobna Kristusu, ni dosežena tako, da se primoramo k emocionalni vnemi do nekoga. Nasprotno, Njegova ljubezen do nas je bila vedno izražena v dejanju.
- Požrtvovalna ljubezen. Včasih te izkazovanje ljubezni drugim stane, še posebej, če je oseba neprijetna ali osorna. Pravzaprav, pred odrešenjem smo bili vsi mi takšni v odnosu do Boga, vendar nas je On ljubil, ko smo še bili v takem stanju. Kristus je dal svoje življenje za nas; mar ne bi morali biti tudi mi voljni žrtvovati manjših stvari, kot so udobje, čas ali stvari, ki jih imamo najraje, iz ljubezni do drugih?
Ljubezen, ki je podobna Kristusu, se začne v našem umu, ko spoznamo in verujemo ljubezni, ki jo ima Bog za nas (1 Janez 4,16). Če nas On ne bi prvi ljubil, mi ne bi bili nikoli sposobni skrbeti za druge (1 Janez 4,19). Toda Njegova ljubezen sedaj prebiva v nas in – medtem ko živimo v odvisnosti od Njega – teče skozi naša življenja, da se dotakne drugih okrog nas. Čeprav nas Gospod uči ljubiti, moramo postati posnemovalci Boga in vsak dan dati v prakso njegovo ljubeče ravnanje, dokler to ne postane naša navada – ali hoja, način življenja.
RAZMISLEK
Se ideja “ljubiti druge kot Jezus” zdi previsok standard, ki ga ne moreš doseči? Čeprav tega nikoli ne boš mogel opraviti v popolnosti, te to dejstvo ne sme ovirati, da ne bi stremel k hoji v ljubezni. Mar prenehaš moliti, ker tega ne znaš brezhibno? Če izrečeš laž, opustiš iskrenost in se vdaš prevari? Seveda ne! Živeti v ljubezni, ki je podobna Kristusu, se naučimo z vajo in z odvisnostjo od Gospoda. Vsakokrat, ko ravnaš v najboljšo korist drugega, namesto da se vdajaš sebičnosti, počitku ali udobju, posnemaš Boga in rasteš v ljubezni.
Kristusova ljubezen sedaj prebiva v nas in teče skozi naša življenja, da se dotakne drugih okrog nas.
MOLITEV
Nebeški Oče, hvala ti za tvojo čudežno ljubezen, ki si jo izkazal tako, da si poslal svojega Sina kot Rešitelja. Ker je tvoja ljubezen bila izlita v moje srce po Svetem Duhu (Rimljanom 5,5), daj, da bom rastel v ljubezni in bom poln ljubezni do drugih v skladu s tvojo voljo (1 Tesaloničanom 3,12). V Jezusovem imenu. Amen.
PREMIŠLJUJ O BOŽJI BESEDI
- 1 Korinčanom 13,4-7
- Galačanom 5,13-15
- 1 Janez 3,17-18
V PRAKSI
Pavel je razložil Tesaloničanom, da jih je sam Bog učil, naj ljubijo drug drugega; potem, ko jih je pohvalil, da so poznani po medsebojni ljubezni, jih je rotil, da naj “še bolj napredujejo” (1 Tesaloničanom 4,9-10). To bi moralo biti tudi naše prizadevanje. Prvi korak je prepoznati, kdaj smo preizkušani, naj se odzvovemo sebično, kuhamo zamero ali zahtevamo svoj prav, svoje udobje ali privilegije. Ko uvidimo svoje pomanjkljivosti, prosimo Boga, naj nam dá moč, da zapustimo svoje sebične težnje, da bo lahko Njegova ljubezen svobodno tekla skozi nas v druga življenja.
Avtor: Charles Stanley
Vir: https://www.intouch.org
