Skoraj zastrašujoče je, kako hitro sem sprejela to misel. Bilo je pozno popoldne, mož je bil doma iz službe, v vrtincu pogovora in načrtovanja sem imela predlog. Nekaj, kar bi lahko uporabila v dobro najine zveze.
Toda takšne stvari sva že doživljala. Četudi so bili tedenski zmenki, pogovor ob molitvi ali najino skupno branje navdihujoče knjige, k vsemu sva pristopila energično in nadaljevala skupno pot, potem pa so nama pot prekrižale in ovirale druge življenjske prekinitve.
Misel je torej prišla zlahka – Ima sploh smisel se naprej truditi?
Sprejela sem jo in zamolčala.
Še isti večer me je Gospod s tem soočil. Ko sem molila in razmišljala, sem ugotovila, da sovražniku dajem prostor v svojem življenju. Namesto da bi stala trdno in gledala na Gospoda ter mu predala to področje, sem obupala. Umaknila sem se. Mogoče sem tudi napovedala, da v zakonu ne bom več tako postopala: »Sovražnik izvoli, lahko ga imaš.«
TO JE BOJ
V naših prijetnih kuhinjah, ob pečenem piščancu in dobrih pogovorih lahko hitro pozabimo, da smo v boju. Vsakodnevno smo napadeni z mislimi in predlogi, ki uidejo v naš tok zavesti. Odlično se prilegajo situacijam in našemu načinu razmišljanja. Kljub temu jih sprejmemo, čeprav so namenjene k temu, da nas uničijo.
Opozorilo v Božji besedi je jasno. Naš boj ni proti krvi in mesu, ampak proti celotnim demonskim silam (Efežanom 6,12).
Zlohotni načrti so kovani proti nam in puščice kar naprej letijo v naše smeri (Efežanom 6,11-16).
In veliko teh puščic napada naše misli, katerim na koncu celo začnemo verjeti.
Verjela sem v laž, da se je brezveze truditi in delati stvari, ki bi lahko pomagale mojemu zakonu. Na koncu bi tako ali tako vse skupaj propadlo. Kje je bil moj ščit vere, da bi pogasil te puščice? Zakaj nisem opazila vojaškega stališča? Kje je bil moj boj?
Glede na to, kakšno je stanje zakonskih zvez in družin v naši državi, bi se lahko zgražali. Morda nas celo razjezi stanje lastne zakonske zveze in družine. Zlasti v zvezi s slednjim si dobro zapomnimo, da smo poklicani kot Kristusovi vojaki, in kot taki poklicani, da se borimo.
1. ZA DRUŽINO SE BORIMO TAKO, DA STOJIMO V VERI
Kot vojaki Gospoda Jezusa Kristusa naj ne bi nikoli bili tisti, ki se umaknejo. Vemo, da se stojimo pokončno, ko smo oblečeni v Gospodov oklep in moč (Efežanom 6: 10–20). Vemo, da smo dobili vse, kar potrebujemo, da preprečimo napad. Toda pogosto je težava v tem, da se ne zavedamo, da smo pod napadom.
Prosil sem Gospoda, naj mi pokaže, na katerih drugih področjih sem obupal. Eden od mojih najstnikov mi je prišel na misel in ugotovil sem, da nehal moliti o določeni težavi. Bila je zapletena, ukoreninjena in korenine so se tako globoko vtisnile, da sem navidezno sklepal – da se ne bi spremenilo nič. V mojih mislih je bilo preprosto tako. Verjel sem še eni laži. Resnica je, da je Božja milost in moč sposobna spremeniti vsako situacijo.
Ste se nečemu v vašem zakonu odpovedali, ker preprosto ne veste, v čem je korist? Ali imate težavo z enim od vaših otrok in ste zaključili, tako pač je? Apatija je goreča puščica. Njen strup vodi v držo umika. Naučiti se moramo prepoznati takšne smrtonosne misli in jih zavrniti. Namesto da predamo ”svojo zemljo”, moramo trdno stati v Gospodovi moči.
2. BORIMO SE, KO HODIMO V VERI
Ko vidimo realnost naših zakonskih zvez in družin – vzorci, ki so se oblikovali, navade, ki so se obdržale, nefunkcionalnosti, ki so se normalizirale – obstaja skušnjava, da začnemo živeti tako, kot vidimo, in začnemo verovati, da bo vedno tako. Ta pot oslabi našo odločnost in nas dela ranljive za razočaranje. Še več, ustvarja sliko brez duhovne realnosti.
Vera dviga naš pogled čez zemeljske stvari k Odrešeniku, ki razume naše slabosti, nas krepi in obnavlja naše upanje. Vera nam daje boj. Spominja nas, da je bila nekoč naša lastna realnost brez upanja, pa vendar, po Božji milosti smo bili rešeni in oživljeni v novo življenje. Če Gospod lahko v našem srcu stori čudež ponovnega rojstva, potem lahko resnično močno deluje tudi v naših zakonskih zvezah in družinah.
3. BORIMO SE Z VZTRAJNOSTJO V MOLITVI
Področje, na katerem se nikoli ne bi smeli umakniti, je molitev. Seveda sovražnik ustreli strup apatije, da se nam zdi, da je molitev neuporabna – in to zato, ker je molitev tako močno orožje.
Tu je ena od mnogih obljub, ki nam pomaga stati:
In to je zaupnost, ki jo imamo z njim: on nas usliši, kadar ga prosimo po njegovi volji. In če vemo, da nas v vsem posluša, za kar koli ga prosimo, tudi vemo, da že imamo, kar smo ga prosili (1. Janezovo pismo 5,14-15).
Z zaupanjem lahko prosimo Gospoda za duhovno zdravje in dobro počutje naših zakonskih zvez in družin. In ko molimo, stojimo v veri in vztrajamo ter verjamemo, da bo slišal in odgovoril.
Po Božji milosti ne bomo prepustili naše ”zemlje”. Po njegovi milosti se bomo dobro borili za svoje družine.
Vir: www.desiringgod.org
