Božji nameni z Jezusovo smrtjo so nedoumljivi za svet. Neskončno pomembnejše od tega, kdo je ubil Jezusa, je vprašanje, kaj je Bog dosegel za grešnike, kot smo mi, s tem ko je poslal svojega Sina v smrt na križu. Kako pomembno je, da razumemo – in delimo – suvereno zasnovane namene, ki stojijo za trpljenjem Jezusa Kristusa. Tukaj jih je sedem:
1. Da bi dosegel lastno vstajenje od mrtvih
Kristusova smrt ni bila le pred njegovim vstajenjem – bila je cena, ki je vstajenje dosegla. Sveto pismo pravi, da ni bil obujen le po prelitju krvi, temveč zaradi tega. Božja jeza se je zadovoljila z Jezusovim trpljenjem in s smrtjo. Sveto prekletstvo zoper greh je bilo popolnoma použito. Cena odpuščanja je bila v celoti plačana. Božja pravičnost je bila popolnoma zadovoljena.
Vse, kar je bilo treba še doseči, je bila javna izpoved Božje podpore. To je Bog naredil tako, da je Jezusa obudil od mrtvih. Ko Sveto pismo pravi: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih« (1 Korinčanom 15,17), ne gre za to, da je vstajenje cena, plačana za naše grehe. Bistvo je v tem, da vstajenje dokazuje, da je Jezusova smrt cena, ki zadošča za vse.
2. Da pokaže svojo ljubezen do nas
Kristusova smrt ni le prikaz Božje ljubezni (Janez 3,16), ampak je tudi najvišji izraz Kristusove lastne ljubezni do vseh, ki jo prejmejo kot svoj zaklad. Kristusovo trpljenje in smrt sta povezana z menoj osebno. Od Boga me loči moj greh, ne greh nasploh. Izgubljen sem in propadam; vse, kar lahko storim je, da prosim za milost.
Nato vidim Kristusa, kako trpi in umira. Za koga? Efežanom 5,25 piše: »Kristus je vzljubil Cerkev in dal zanjo samega sebe«. In Janez 15,13: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« In Matej 20,28: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Vprašam se, ali sem med »mnogimi«? Ali sem lahko eden od njegovih »prijateljev«? Ali lahko pripadam »cerkvi«? In slišim odgovor: »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime« (Janez 1,12). Moje srce je pretreseno in Kristusove lepote in obilja se oklenem kot svojega zaklada. Tako teče v moje srce ta velika resničnost – Kristusova ljubezen do mene.
3. Da bi razveljavili zahteve postave zoper nas
Kakšna neumnost je misliti, da bodo naša dobra dela nekega dne prevladala nad našimi slabimi dejanji. Prvič, to ni res. Tudi naša dobra dela so pomanjkljiva, ker na način, kot jih izvajamo, ne častimo Boga. »Kar ne izhaja iz vere, je greh.« Brez vere, ki povzdiguje Kristusa, naša dejanja ne bodo pomenila nič drugega kot upor.
Drugič, to preprosto ni način, kako nas Bog rešuje. Če smo rešeni pred posledicami svojih slabih dejanj, to ni zato, ker so tehtala manj kot naša dobra dejanja. Z uravnoteženjem zapisov ni odrešitve. Rešitev je le z ukinitvijo zapisov. Zapis naših slabih dejanj (vključno z našimi pomanjkljivimi dobrimi dejanji), skupaj s pravičnimi kaznimi, ki si jih vsak zasluži, je treba izbrisati – ne uravnotežiti, in Kristus je trpel in umrl, da bi to dosegel (Kološanom 2,13). Prestal je moje prekletstvo. On je moje edino upanje in vera Vanj je moja edina pot do Boga.
4. Da zagotovi osnovo za naše opravičenje in dovrši poslušnost, ki postane naša pravičnost
Biti oproščen v sodni dvorani ni isto kot biti opravičen. To, da mi je opravičeno, pomeni, da sem sicer kriv, vendar se moj zločin ne upošteva. To, da sem oproščen, pomeni, da so mi sodili in ugotovili, da sem nedolžen. Razsodba »opravičeno« človeka ne naredi pravičnega, ampak osebo le razglasi za opravičeno. (Moralna sprememba, ki jo doživimo, ko zaupamo Kristusu, ni opravičenje, ampak Sveto pismo to običajno imenuje posvečenje – proces izboljšanja.) Opravičenje je izjava, ki se zgodi v trenutku. Razsodba: Opravičen! V Božji sodni dvorani se nismo držali zakona, zato je opravičenje v običajnih razmerah nedosegljivo.
Vendar pa je neverjetno, da zaradi Kristusa Sveto pismo pravi, da Bog »opravičuje brezbožneža«, ki zaupa v njegovo milost (Rimljanom 4,5). Kristus je prelil svojo kri, da bi razveljavil krivdo našega zločina: »Zdaj smo opravičeni z njegovo krvjo.« (Rimljanom 5,9). Toda preklic naših grehov ni isto, kot da bi nas razglasili za pravične. Kristus nam tudi pripisuje svojo pravičnost. Moja trditev pred Bogom je naslednja: »Nimam lastne pravičnosti, ki izhaja iz postave, ampak tisto, ki prihaja po veri v Kristusa« (Filipljanom 3,9). Kristus je popolnoma izpolnil vso pravičnost; in potem se je ta pravičnost štela za mojo, ko sem zaupal Vanj. Kristusova smrt je postala osnova našega odpuščanja in naše popolnosti.
5. Da pridobi za nas vse, kar je za nas dobro
»On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?«(Rimljanom 8,32). Všeč mi je logika tega verza. Ne zato, ker imam rad logiko, ampak zato, ker imam rad, da so moje resnične potrebe izpolnjene. Dve polovici Rimljanom 8,32 imata izjemno pomembno logično povezavo. Povezava med obema polovicama naredi drugo polovico popolnoma gotovo. Če je Bog storil najtežjo stvar od vseh – namreč, da je predal svojega lastnega Sina trpljenju in smrti – potem je gotovo, da bo naredil razmeroma lahko stvar in sicer nam bo z njim vse podaril. Božja popolna predanost, da nam da vse, je tako zanesljiva, kot žrtev njegovega Sina. Toda kaj pomeni »nam vse podariti«? Dal nam bo vse, kar je dobro za nas. Vse, kar resnično potrebujemo, da bi bili podobni podobi njegovega Sina (Rimjanom 8,29). Vse stvari, ki jih potrebujemo, da bi dosegli večno veselje. »Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Vse zmorem v njem, ki mi daje moč« (Filipljanom 4,12–13). Upoštevajte, da »vse stvari« vključujejo »lakoto« in »potrebe«. Bog bo izpolnil vsako resnično potrebo, vključno z zmožnostjo, da se veselimo trpljenja, ko številne občutene potrebe ne bodo izpolnjene. Kristusovo trpljenje in smrt zagotavljata, da nam bo Bog dal vse, kar potrebujemo, da bomo izpolnjevali njegovo voljo, Mu prinašali slavo in dosegli večno veselje.
6. Da nas pripelje k Bogu
Kaj je najboljše v dobri novici? Bog sam. Odrešenje ni dobra novica, če le rešuje iz pekla in ne za Boga. Odpuščanje ni dobra novica, če le osvobaja krivde in ne odpira poti k Bogu. Opravičenje ni dobra novica, če nas le naredi pravno sprejemljive za Boga, vendar ne prinese odnosa z Bogom. Odrešenje ni dobra novica, če nas le osvobaja suženjstva, ne pripelje pa nas k Bogu. Posvojitev ni dobra novica, če nas postavi le v Očetovo družino, ne pa v njegovo naročje. Dokaz novega srca ni to, da se želimo le izogniti peklu. Ni potrebno novo srce, da bi si želeli olajšanje odpuščanja, odstranitev Božje jeze ali dediščino Božjega kraljestva. Dokaz, da smo se spremenili je to, da želimo te stvari zaradi tega, ker nas pripeljejo do užitka Božje bližine. To je največja stvar, za katero je Kristus umrl. »Sicer pa je tudi Kristus trpel zaradi grehov, in sicer enkrat za vselej, pravični za krivične, da bi vas pripeljal k Bogu« (1 Peter 3,18). Ustvarjeni smo bili, da bi doživeli polno in trajno srečo, ko vidimo in uživamo v Božji slavi.
7. Da nam dá večno življenje
V naših najsrečnejših časih nočemo umreti. Želja po smrti pride šele, ko se zdi, da je naše trpljenje neznosno. Pa tudi takrat si ne želimo zares smrti, ampak le olajšanje. Radi bi, da bi spet prišli lepi časi. Radi bi, da bolečina izgine. Radi bi imeli svojo ljubljeno osebo nazaj iz groba. Hrepenenje človeškega srca je živeti in biti srečen. Bog nas je naredil takšne. »Večnost jim je položil v srce« (Pridigar 3,11). Ustvarjeni smo po Božji podobi in Bog ljubi življenje in živi večno. Ustvarjeni smo bili, da živimo večno. In bomo.
Nasprotje večnega življenja ni izničenje, ampak je pekel. Jezus je o tem govoril bolj jasno kot kdorkoli in je povedal, da zavračanje večnega življenja, ki ga je ponudil, ne bo povzročilo izbrisa, temveč bedo Božje jeze: »Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza« (Janez 3,36). In to ostane za vedno. Jezus je rekel: »Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje« (Matej 25,46). Vse, kar je dobro – vse, kar bo prineslo pravo in trajno srečo – se bo ohranilo, očistilo in okrepilo. Spremenjeni bomo tako, da bomo sposobni dosegati razsežnosti sreče, ki so nam v tem življenju nepojmljive. »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo, in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Korinčanom 2,9). Za to je Kristus trpel in umrl.
Zakaj ga ne bi objeli kot svoj zaklad in živeli po njem?
Vir: John Piper, www.billygraham.org
