Poveličati Boga v naših telesih

Bog nas je ustvaril za svojo slavo. Ustvaril nas je »po svoji podobi« (1 Mz 1,27). Ustvarjeni smo bili, da odsevamo in kažemo Boga, da smo gibljive zgradbe Božje moči in lepote, ne pa nepremični kipi. Smo žive, dihajoče, govoreče, delujoče in gibajoče se podobe samega Boga, ki se gibljejo po njegovem ustvarjenem svetu in povsod razodevajo njegovo slavo. Po njegovem mnenju je bilo najbolje, da njegovi nosilci podobe niso pritrjeni v tla kot drevesa in rastline, ampak da imajo noge, roke in dlani, da se lahko premikajo, širijo in napolnijo zemljo z njegovo slavo.

Nedvomno ima Bog svoje čudovite načine, kako se poveličati tudi skozi nezmožnost. Toda običajno je prav neka oblika telesnega napora priložnost, da ga odsevamo v svetu. Da bi mu izkazali čast, svoje »telo darujemo v živo daritev« (Rim 12,1). Naslednji verz: »In ne prilagajajte se temu svetu, ampak se preobražajte z obnovo svojega uma« (v. 2) – da bi predstavili svoje telo »sveto in Bogu všečno« (v. 1).

Kakor kralj David in Kristus sam tudi mi sprejemamo telo, ki nam ga je Bog pripravil, kot posodo za izpolnjevanje njegove volje (Ps 40,6-8; Heb 10,5-7). Kristus je »na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost« (1 Pt 2,24). Apostol Pavel je nestrpno pričakoval in upal, da bo »Kristus poveličan v [njegovem] telesu, bodisi z življenjem bodisi s smrtjo« (Flp 1,20).

Kamorkoli greš

Poveličevanje Boga v naših telesih se ne nanaša predvsem na to, čemu se izogibamo in česa ne počnemo z njimi. Veliko bolj gre za to, kaj z njimi počnemo – kam gremo s svojimi nogami, kaj delamo z rokami, da pomagamo drugim, in kaj govorimo z usti, da dejanjem našega telesa damo pomen.

Smo žive, dihajoče, govoreče, delujoče in gibajoče se podobe samega Boga, ki hodijo po njegovem ustvarjenem svetu in povsod razodevajo njegovo slavo.

Pomislimo na Kristusovo življenje, zgodbo, ki od začetka do konca predvideva telesni napor. On je najvišja podoba nevidnega Boga (2 Kor 4,4; Kol 1,15), ki je živel popolnoma v slavo svojega Očeta (Jn 17,4.6.26). Že bežen pogled na evangelije razkrije, da ni živel ničesar podobnega sedečemu življenjskemu slogu, v katero se danes ujame toliko ljudi. Poleg očitnega – brez avtomobilov, vlakov, letal, zaslonov, telefonov, sodobnih zdravil ali predelane hrane – je Jezus povsod hodil peš. Gibal se je in večino svojega budnega časa preživel na nogah, tako kot večina delavskega prebivalstva v starem svetu.

Enako vidimo pri Pavlu v Apostolskih delih in v njegovih Pismih. Med potovanjem bi dnevna pot pomenila 30 do 40 kilometrov (skoraj maraton). Ko ni potoval, je zlahka prehodil 8 kilometrov (okrog 10.000 korakov) ali več pri vsakodnevnem delu kot graditelj ali izdelovalec šotorov.

Jezus pa ni premikal samo svojih nog, ampak tudi svoje roke – dvigoval, rezal, trgal, potiskal, držal, vlekel. Desetletja je delal v gradbeništvu, odraščajoč v domu obrtnika. Čeprav je bil »mož bolečin« (zaradi našega greha) in »navajen žalosti« (Iz 53,3), iz evangelijev znova in znova dobimo vtis, da je bil globoko vesel in čustveno stabilen – dovolj vesel, da je lahko blagoslavljal druge z neomajnim poučevanjem in nepričakovanim ozdravljanjem, obljubljal nagrade, kazal sočutje in obvladoval svoj pravični jezni odziv. Vsaj takšna normalna, vsakodnevna dejanja pomenijo, da njegovo čustveno zdravje ni bilo obremenjeno s sedečim načinom življenja.

Karkoli delaš

Tega ne smemo prezreti: Bog te je ustvaril za svojo slavo. Naše prvo poslanstvo kot kristjanov je, da ga poveličujemo, častimo in s svojim življenjem pokažemo, kako dober je.

To pomeni biti ustvarjen po njegovi podobi (1 Mz 1,27). Kaj dela podoba? Odseva. Razodeva. Pokaže. Naredi vidno. Bog nas je ustvaril, da ga v tem ustvarjenem svetu odsevamo, razodevamo in pokažemo. Poklicani smo živeti v tem stvarstvu tako, kot bi v njem živel Bog sam, če bi bil ustvarjeno bitje. In Bog je res vstopil v naš svet v človeški podobi.

Poklicani smo živeti v tem stvarstvu tako, kot bi v njem živel Bog sam, če bi bil ustvarjeno bitje.

Druga oseba večnega božanstva je prišla kot človek – kot Jezus iz Nazareta. Mi smo po Božji podobi. Jezus je Božja podoba (2 Kor 4,4; Kol 1,15). Bil je sam Bog med nami (Jn 1,14). Svoje človeško življenje je živel v popolni skladnosti z Božjim načrtom, popolnoma ga je poveličal. To pa je tudi naša poklicanost kot kristjanov. Ne, da smo Jezus. Ne, da smo Bog kot človek. Ampak da vedno bolj živimo v skladu s klicem, da živimo po Božji podobi, kot jo je popolnoma uresničil Jezus. Zato: »Najsi torej jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo« (1 Kor 10,31).

Še enkrat, poveličevanje Boga s svojimi telesi se ne nanaša predvsem na to, česa ne počnemo. Lahko se preveč osredotočimo na krivična dejanja, ki se jim moramo izogniti, a poveličevanje Boga v naših telesih je najprej in predvsem pozitiven namen in priložnost. Kakor v priliki o talentih so tudi naša telesa dar od njega, da jih razvijamo in negujemo, ne pa zakopljemo in pustimo, da propadajo.

Vir: thegospelcoalition.org