Zaživi polno življenje (Dallas Willard)

»Varujte se, da vas blodnja pokvarjenih ne bo potegnila za sabo in da ne odpadete od svoje utrjenosti. Rastite pa v milosti in spoznanju našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa.« (2 Peter 3,17-18)

Ali za človeka, ki je začel zaupati Jezusu, obstaja pot stalne rasti v Božji navzočnosti in njegovi moči? Ali lahko privzamemo naslednje: Božji namen je, da je naše življenje vse bolj prežeto z njegovim otipljivim delovanjem, dokler ne bomo »vse, kar koli delamo v besedi ali v dejanju, delali v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljevali Bogu Očetu« (Kol 3,17)? Ali lahko mi pripomoremo, da se to zgodi – da bo ukaz, naj rastemo v milosti, smiseln?

Pavel nam večkrat pravi, naj slečemo starega človeka in oblečemo novega. Kako to storimo?

Odgovor je pravzaprav dokaj preprost: za to se moramo zavestno odločiti in nato pametno uporabiti ustrezna sredstva. Obleči novega človeka in rasti v milosti – to moramo storiti mi. Ključ je v primernem delovanju. Res je, da je Jezus rekel: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Toda res je tudi tole: če ne storimo ničesar, bo to brez njega.

Pot duhovne rasti v Kristusovem bogastvu ni pasivna. Milost ni v nasprotju s trudom, temveč z zasluženjem. Trud je delovanje. Zasluženje je drža. Nikoli ni bilo ljudi, ki bi bili bolj dejavni od tistih, ki jih je vžgala Božja milost. Pavel, ki je morda bolje kot kateri koli drug človek razumel milost, je o sebi rekel: »Po Božji milosti sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. Nasprotno, bolj kakor oni vsi sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj.« (1 Kor 15,10)

Pri »sredstvih milosti«, ki so nam na voljo, je ključnega pomena dobro usmerjeno delovanje. Duhovne discipline so prakse, ki se izkažejo za učinkovite pri povečevanju Božje milosti v našem življenju.

Ta milost je seveda »nezaslužena dobrota«. Toda oblika, ki jo privzame, je delovanje Boga v našem življenju in z našimi dejanji. Če želimo več tega in hočemo izkusiti osvoboditev, ki jo milost uresničuje v nas in okrog nas, moramo početi stvari, ki bodo to omogočile. Te stvari so duhovne discipline oziroma discipline za duhovno življenje.

Disciplina na katerem koli področju je nekaj, kar je v moji moči in kar počnem, da lahko naredim tisto, česar ne morem doseči takoj, z neposrednim trudom. Takšna je splošna narava discipline in ni področja, kjer se človek udejstvuje – od igranja instrumenta, do športa, do učenja jezika ali do prijaznosti –, ki ne bi zahtevalo discipline.

Potreba po disciplini se prav nič ne spremeni, ko govorimo o vsem, kar zadeva hojo v svetosti in Kristusovi moči. Bi delali stvari, ki jih je delal in učil sam Jezus? Obstaja pot. To je pot disciplinirane milosti: discipline pod milostjo in milosti sredi discipline.

Kaj so nekatere od teh disciplin? Prva je samota. Da bi bila popolna, mora iti z roko v roki s tišino. V samoti vse uredim tako, da sem sam, nedosegljiv za človeške stike, in to za daljša časovna obdobja. To omogoči, da se moj notranji kompas neha vrteti glede na to, kar zahtevajo drugi. Prožnost in celovitost moje duše se obnovita, ko »utihnem in spoznam, da je Bog Bog« (Ps 46,11).

Le samota in tišina, za kateri si v modro razporejenih presledkih vzamem dovolj časa, lahko z mojih ramen snameta breme sveta ter me za vedno osvobodita hitenja in osamljenosti. Onidve odpirata vrata za učinkovito ukvarjanje z drugimi disciplinami. Vse bolj začenjam biti pred Bogom v takšnem stanju, da me lahko varno napolni s seboj.

Preučevanje in bogoslužje, post in žrtvovanje (časa, energije, denarja), pisanje dnevnika in molitev, izpovedovanje grehov in služenje so prav tako med disciplinami. Nekatere discipline lahko svobodno izberemo. Pogosto pa nam naše okoliščine naložijo dejavnosti, ki so, če jih sprejmemo kot take, lahko čudovite discipline, s katerimi prejmemo izredno milost. »Stiska rodi potrpežljivost« (Rim 5,3) je le en primer tega načela.

Popolnega seznama duhovnih disciplin ni, pa naj bodo izbrane ali naložene. V veliko različnih dejavnosti lahko vstopimo z namenom, da bi našli otipljivo Božjo milost, ki omogoča, da delamo, česar ne moremo delati – in da smo, kar ne moremo biti – z neposrednim trudom. Tiste discipline, ki so se v krščanski zgodovini izkazale za najbolj koristne, pa je treba vzeti zelo resno.

In seveda: »tisto, česar ne moremo storiti z neposrednim trudom«, zajema vse, česar nas je učil Jezus. Njegovih naukov sami ne moremo izpolnjevati. On tega nikoli ni pričakoval. Toda z življenjskim usposabljanjem v znanih duhovnih disciplinah lahko navznoter postanemo ljudje, ki naravno (seveda nadnaravno) delajo to, kar je govoril in delal. Tako pride do nas dar svetega in močnega življenja.

Discipline pa niso zakoni, temveč modrost. Naučiti se jih moramo izvajati, in na začetku nam vedno spodleti. Toda neuspeh tukaj ni greh. Greh bi bil, če modrega programa disciplin, ki so pod Božjo milostjo, ne bi sprejeli in ne bi delali nadaljnjih korakov. Kajti v tem primeru v resnici ne nameravamo narediti tega, kar je rekel Jezus. Načrtujemo, da nam bo spodletelo.

Poleg tega: discipline so za Jezusove učence – vajence – in ne za le površne opazovalce ali zgolj potrošnike religioznih storitev. So za ljudi, ki se od Jezusa želijo naučiti, kako vse svoje življenje živeti v Božjem kraljestvu, tako kot bi ga živel on, če bi bil na njihovem mestu. Takšni ljudje jemljejo to resno in se ne dajo odvrniti.

Zato so pripravljeni eksperimentirati in se učiti iz svojih neuspehov, dokler pod vodstvom svojega stalnega učitelja ne ugotovijo, da so discipline resnično polne milosti in moči.

Post postane pojedina, uživanje Boga, premišljevanje Svetega pisma postane praznovanje. Religija ni več dodatno breme, ki ga je treba nositi v že tako preobremenjenem življenju, ampak jo nadomesti veselo zaupanje, da je Bog prisoten in da zmaguje v vseh okoliščinah življenja in smrti.

---

Izvirnik: dwillard.org; prvič objavljeno v: Christian Herald, Velika Britanija, 14. aprila 2001.

Prevedel: Matjaž Črnivec, matjazcrnivec.net