Je božič samo smrečica in lučke na njej?

To ima namreč kar nekaj prednosti, saj ga enostavno vsako leto vzameš iz škatle in sestaviš, vedno je enako svežih barv, ne pušča iglic in smeti, po uporabi pa ga enostavno spet zložiš v to isto škatlo in pospraviš nazaj na podstrešje. 

Ko vsako leto znova opazujem vse to dogajanje v predbožičnem času, se mi vse bolj zdi, da se pravzaprav isto dogaja tudi z majhnim otrokom iz jasli v Betlehemu. Trgovci že sredi novembra postavijo v trgovinah vse, kar želijo prodati na račun zgodbe iz Betlehema, pridružijo se jim župani, ki z velikim pompomom prižgejo tisoče lučk, potem pa se to isto zgodi še z večino naših hiš, ki naenkrat zasvetijo v vseh mogočih barvah. Lučke vsepovsod svetijo celi december, vse tja od novega leta.

Toda kaj se dogaja s tem Jezusom, ki ga opevamo ves mesec in še posebno na božični večer? Kot je nekdo rekel te dni, tako nam je spet lepo ob vseh teh lučkah, zakaj bi se ukvarjali z neko tako zastarelo zgodbo o rojstvu dojenčka; te luči nam povedo, da smo vendar mi tisti, ki gradimo prihodnost in ne neki dojenček, ki se je rodil pred več kot dva tisoč leti.

Jezus je za mnoge namreč postal podoben umetni jelki, ki jo vzamemo iz škatle, uporabimo in spet pozabimo takoj, ko končamo z bogato božično pojedino. Nekaj dni nam še svetijo lučke in se veselimo ob njih, naša srca pa so morda spet čisto prazna in Jezus hitro odide v pozabo.

Sveto pismo pa nam pravi, da se nam je v Betlehemu rodil Božji otrok, ki je prišel na ta svet s posebnim namenom. V Evangeliju po Mateju 1,20-21 beremo, da je angel oznanil Mariji, da bo rodila sina, ki naj ga imenuje Jezus, ker bo on odrešil ljudi njihovih grehov. V teku zgodovine so si mnogi, tako dobri kot slabi, nadeli nazive kralj, cesar, guru, pesnik, filozof. Toda svet ni nikoli videl Boga, dokler ni prišel Jezus na svet. On ni bil podoben nobenemu grškemu ali germanskemu bogu, niti ni bil tak Mesija, kot so ga pričakovali Judje. 

Toda on je bil edini, ki je lahko zase povedal:

• Jaz sem Rešitelj, po katerem je vse nastalo (Janez 1,1-3),
• Jaz sem Resnica (Janez 14,6), 
• Jaz sem dobri Pastir (Janez 10,11), 
• Jaz sem Vrata (Janez 10,7)
• Rekel pa je tudi: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen« (Janez 6,35). 

Jezus je prišel, da bi postal dobri pastir, da bi postal vrata, resnica, kruh življenja in izvor žive vode za vse, ki verujejo vanj. Jezus je prišel, da bi umrl za vse grehe človeka in postal Rešitelj vseh, ki ga sprejmejo.

Jasli so simbol Jezusovega prihoda na ta svet. Križ simbolizira našo odrešitev, ki jo je Jezus pridobil za nas na križu. Krona pa pomeni Jezusovo zmago in njegov ponovni prihod.

Zgodba začeta v Betlehemu se ni končala tam, niti pozneje v Jeruzalemu, niti pri ribičih po njegovem vstajenju, niti ko so ga gledali, kako odhaja v nebo. Mogoče si že dolgo prepričan, da je Jezus mrtev, da je to le zgodba in nisi nikoli pomislil, da nam Božja beseda pravi, da On živi in želi biti tudi v tvojem življenju, vsak dan znova in znova kot tvoj odrešenik, dobri pastir, tvoj kruh življenja.

Če boš tudi letos pospravil Jezusa skupaj z božično jelko, potem boš tudi vnaprej ostal brez najboljšega kar ti on ponuja, svojo prisotnost in roko, ki te bo podpirala v vseh okoliščinah, ki ti jih bo prineslo življenje. Luč, ki te bo spremljala skozi vse dni v prihodnjem letu in vseh letih tvojega življenja. In ne pozabi, da nam on pravi: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Razodetje 3,20).

Tudi mi smo v teh dneh postavili živo božično drevo in ga okrasili z lučkami. Svežina smrekovih vejic in vse kar jo bo krasilo nas bo izpolnjevalo z veseljem v pričakovanju večera, ko bomo skupaj v cerkvi peli in se veselili naši življenjski sreči, ki je poznati in imeti tega Jezusa kot Odrešenika in tistega, ki nas spremlja skozi vse dni življenja. In vem, da bo on z menoj tudi vse dni novega leta.

Kaj pa boš ti naredil z Jezusom? Ne dovoli, da bi bil njegov prihod zate zaman. 

Avtor: Branko Drvarič