Poslanstvo Svetega Duha

Kar zadeva temo Svetega Duha, v cerkvi vlada veliko zmede in napačnih razumevanj – zaskrbljenost, včasih strah, včasih zloraba. Če ste bili dovolj dolgo v svetu cerkva, veste, o čem govorim. Tema “Sveti Duh” je tista, ki nenehno deluje kot kamen spotike za vernike. Bodisi zanemarjajo delo Duha na eni strani, bodisi ga zlorabljajo na drugi. In pravzaprav je zloraba tudi zanemarjanje – zanemarjanje je oblika zlorabe. Tako da gre pravzaprav samo za to, na katerem koncu spektra je Sveti Duh narobe razumljen.

To ne bi smelo biti tako, ker je bil Božji Sveti Duh izlit zaradi Cerkve Jezusa Kristusa. Moramo razumeti, kdo je On in kakšno je njegovo poslanstvo. Ogledali si bomo zgodbo iz 1 Mojzesove 24, ki je pravzaprav tip ali senca – napoved – nečesa, kar odkrijemo v Novi zavezi. 

Sence globljih resničnosti

Kaj je mišljeno z izrazom “tip”? Stara zaveza je polna simbolov in zgodb – pripovedi, ki so same po sebi prijetne in pogosto vsebujejo moralne lekcije. A ko preidemo v Novo zavezo, se nenadoma zavedamo, da so te zgodbe le “sence” mnogo globljih duhovnih resničnosti, ki jih nismo mogli povsem razumeti, dokler ni prišel Jezus in smo skozi Njega prejeli polno razodetje Božjega načrta odrešenja. Na primer, vzemite zgodbo o Noetovi barki. To je dramatična pripoved o sodbi in odrešenju – kako je Bog nameraval s potopom uničiti svet, a je rešil eno družino. Preko te družine je ohranil človeštvo. To je neverjetna zgodba. Toda ko pridemo do Nove zaveze, ugotovimo, da je sama ladja tip za Kristusa. Jezus je rekel: “Jaz sem vrata. Kdor koli vstopi skozi mene, bo rešen.” Božja sodba je prišla v potopu – toda obstajal je kraj, kjer se je posameznik lahko rešil: ladja, ki je bila senca ali napoved za Jezusa.

Moramo razumeti, kdo je Sveti Duh in kakšno je njegovo poslanstvo.

Slika božanske romance

Sedaj si oglejmo Prvo Mojzesovo knjigo 24, ki nam daje še eden tip – sliko božanske romance. Vsi imamo radi romantiko. Veste kaj? Tudi Bogu je všeč. Bog je zelo romantičen. Sveto pismo je polno romantike. To je zgodba o človeški romantiki, ki odraža božansko. Izhodišče je naslednje: Abraham, oče naše vere, je živel v Uru v Kaldeji, ko se mu je Bog prikazal. In Bog je rekel nekaj radikalnega:

“Vstani. Zapusti svojo družino, zapusti očetovo hišo in pojdi v deželo, ki ti jo bom pokazal.”

Se zavedate, da Bog nikoli ne bo naredil nečesa velikega v vašem življenju, ne da bi vas najprej poklical iz vaše cone udobja? Nikoli ne boste doživeli uresničitev tega, kar vam je namenjeno, če boste ostali le na znanem mestu. Vsak želi pričevanje, vendar nihče noče preizkusa. Abraham je bil prvi, ki je to doživel: “Če želiš nekaj večjega,”  mu je rekel Bog, “boš moral pustiti staro za seboj.” 

In Abraham je bil poslušen. Brez zemljevida. Brez GPS-a. Brez koordinat. Le: “Zaupaj mi.”

Jezus je nagrada

Zakaj Bog ni povedal Abrahamu, kam bo šel? Ker Bog ni hotel poslati Abrahama h končnemu cilju – hotel ga je tja voditi. Na koncu je Abraham odkril nekaj neverjetnega: dežela ni bila nagrada. Dediščina ni bila nagrada. Nagrada je bil sam Bog. “Jaz sem tvoja izjemno velika nagrada,” je dejal Bog.

Jaz sem pridigal milijonom – blizu 50 milijonom ljudi. In nekateri menijo, da je to vrhunec službe za Boga. Toda romanca govorjenja pred velikimi množicami hitro mine. Ko so se luči ugasnile in sem bil sam v svoji hotelski sobi, sem odkril pravi zaklad. To ni množica. Tudi ne aplavz. To je Jezus. On je nagrada.

Torej, Abraham je poslušen Bogu in se znajde v novi deželi. Toda zdaj ima sina – Izaka – ki je še vedno samski. In Abraham noče, da se Izak poroči s katero od kanaanskih žensk. Zato Abraham pošlje svojega služabnika, Eliezerja, nazaj v svojo domovino, da bi našel ženo za Izaka, ženo, povezano z njihovo družino. Eliezer potuje dolgo razdaljo, čeprav ni prepričan, da se bo kdo v Uru spomnil Abrahama. Na koncu pride do vodnjaka, kraja lokalnega zbiranja, in moli:

“Gospod, naj me pravo dekle oskrbi z vodo in nato ponudi, da napoji tudi vse moje kamele.”

To je velika prošnja. Kamele pijejo veliko. Toda še preden konča z molitvijo, pride lepa mlada ženska – Rebeka. Prosi jo za vodo, ona pa odgovori:

“Gospod, ne samo, da bom tebi dala vodo, napojila bom tudi tvoje kamele.”

Se zavedate, da Bog nikoli ne bo naredil nečesa velikega v vašem življenju, ne da bi vas najprej poklical iz vaše cone udobja?

“On je močan, on je moder, on je bogat!”

Aleluja. Gospod priskrbi. Rebeka ga odpelje v hišo svojega očeta. Eliezer spozna družino in od prvega trenutka govori o eni osebi: Izaku. Tež jim o Izaku. “Močan je, moder, ponižen. Ima široka ramena in zlato srce.” Potem doda: “In bogat je – bogat z velikim B.” 

Odpre skrinjo z zakladom in zasipa družino z darili – ne da bi si hotel pridobiti njihovo naklonjenost, ampak da bi jim pokazal veličino Izaka. In uganite kaj? Zaljubijo se v Izaka, ne da bi ga sploh kdaj videli. Na koncu Eliezer vpraša: “Lahko Rebeka gre z mano, da se poroči z Izakom?”

Družina okleva, a vprašajo Rebeko: “Ali boš šla s tem moškim?”

“Šla bom,” odgovori. Rebeka se povzpne na kamelo in potovanje se začne. V 62. verzu beremo, da je bil Izak na polju in premišljeval. Pogledoval je in zagledal kamele, ki so se približevale. Rebeka je prav tako pogledala in zagledala Izaka. Nato je vprašala Eliezerja: “Kdo je ta moški?” Eliezer je odgovoril: “To je moj gospodar.”

Takoj se je zakrila. In potem je šla neposredno v Izakov šotor. Brez dvorjenja. Brez predporočne pogodbe. Brez zmenkov. Takoj od “zdravo” na medene tedne. Zakaj? Ker je ljubezen že obstajala. Zakaj? Zaradi tega, kar je Eliezer naredil.

To je slika za nas. Abraham je tip za Očeta, Izak je tip za Sina in Eliezer je tip za Svetega Duha. Rebeka je tip za Cerkev. Oče pošlje Duha, da najde nevesto za Sina. Katere darove je Eliezer dal Rebeki? To so tipi darov Duha. Ti darovi niso bili o Eliezru – ampak o tem, da se Rebeka še bolj zaljubi v Izaka.

Sveti Duh ima eno sporočilo: Jezus

Naj povem jasno: Darovi Duha niso namenjeni temu, da bi pritegnili pozornost nase. Namenjeni so, da nas pritegnejo k Jezusu. Ko darovi postanejo motnja, da pozornost odvrnejo vstran od Darovalca, je to duhovno prešuštvo. Kjerkoli Sveti Duh resnično deluje, se ljudje vse bolj zaljubljajo v Jezusa. Če je osredotočenost na manifestacijah namesto na Jezusa… bodite previdni. To je zavajajoči duh. Predstavljajte si, če bi se Eliezer na tej poti odločil, da si želi Rebeko zase. Kaj če bi jo poskušal zapeljati? To je tisto, kar delajo zapeljivi duhovi – preusmerijo ljubezen od Ženina na sebe. Ampak Eliezer tega ni storil. Od prvega srečanja do končne predaje je šlo le za Izaka. Ko deluje Sveti Duh, je sporočilo samo eno: Jezus. Jezus. Jezus.

Janez 15,26: “Ko pa pride Tolažnik,… Duh resnice,… bo on pričeval o meni.”

Janez 16,13-14: “… ne bo govoril sam od sebe … On bo mene poveličal.”

Svetemu Duhu nikoli ni bilo dodeljeno osebno ime v Svetem pismu. Zakaj? Ker je njegova vloga, da ostane brez obraza in brez imena – da posveti pozornost na Sina. Da, ima mnoga imena. On je tolažnik, svetovalec, Sveti Duh. Duh resnice, duh Boga, duh Kristusa. Obstaja mnogo nazivov, ki opisujejo, kaj počne, vendar nikoli nima imena.

To je ista stvar, ki jo vidimo v zgodbi o Eliezerju. Vemo, da je njegovo ime Eliezer zaradi prej omenjenega, toda v tej celotni zgodbi boste opazili, da Eliezerjevega dejanskega imena nikoli ne omenjajo. Niti enkrat. Cel čas je opisan le kot služabnik. “Služabnik,” skoraj kot da avtor želi izbrisati njegovo identiteto iz zgodbe, do te mere, da ga niti ne opazimo. Naša pozornost se vrača k nevesti in ženinu, kjer naj bi bil fokus. Sveti Duh je prišel razkrit Jezusa, zato njegovo ime ni pomembno.

Sveti Duh vedno kaže na Kristusa

Poslanstvo Svetega Duha je v tem, da poveliča Kristusa. Ne prihaja, da bi se razkrival, ampak da nam pomaga razumeti in ljubiti Jezusa. Ne usmerja naše pozornosti nase, ampak nam kaže na Kristusa. Njegov namen je osvetliti Odrešenika, povzdigniti Učitelja in reči: Glejte, Božje Jagnje. Sveti Duh razodeva Kristusa. Ne govori v svoji avtoriteti ali imenu, ampak govori besede Jezusa in povzdigne ime Jezusa. Njegovo delo je, da Jezus postane resničen in prisoten v naših življenjih, da ga spoznamo in omogočimo drugim, da ga spoznajo. Odpre nam oči za lepoto Jezusa, nas zbudi k resničnosti Njegove ljubezni, milosti in odrešenja ter nam daje moč, da ga delimo z drugimi. Duh dela Jezusa resničnega in nas spreminja od znotraj navzven.

Sveti Duh je prišel razkrit Jezusa.

Kaj je naše poslanstvo?

Sedaj bodite pozorni! To ni le poslanstvo Svetega Duha. To je tudi naše poslanstvo.

Poklicani smo, da ljudi usmerjamo k Jezusu, ne k sebi. Ti si edini Jezus, ki ga bo veliko ljudi kdaj videlo. Torej, ali jih usmerjaš k njemu ali jih privlačiš k sebi? Ali način, kako ga predstavljaš, povzroča, da se ljudje vanj zaljubljajo ali povzroča, da ga zavračajo, sovražijo in želijo zavrniti?

Imam še eno vprašanje: Ali privlačiš ljudi h Kristusu ali privlačiš ljudi k sebi? Ali si bolj zaskrbljen za svoj ugled? To je eden od razlogov, zakaj ljudje ne delijo evangelija, ker jih skrbi, kaj si bodo ljudje mislili o njih. Bolj jih zanima, da so sami privlačni, kot pa, da naredijo Jezusa čudovitega. Naša naloga ni, da pridobimo ljudi zase. Naša naloga je, da pridobimo ljudi zanj.

Poklicani smo, da ljudi usmerjamo k Jezusu, ne k sebi.

Njegovo poslanstvo v nas

Tu se vse poveže v zaključen krog. Sveti Duh je tu, da usmeri ljudi k Jezusu, ne k sebi. Tudi mi smo tu, da usmerimo ljudi k Jezusu, ne k sebi. Ampak obstaja problem – dejansko sami po sebi ne moremo popolno predstavljati Jezusa. To je nemogoče. Nikoli ne bomo tako lepi kot Jezus; Bog je vedel, da bo to težava, in je zato priskrbel odgovor.

Veš, kaj je storil? Jezus Kristus je umrl. Vstal je od mrtvih. Dvignil se je v nebesa in nato poslal obljubljenega Svetega Duha. Sveti Duh je bil izlit, da bi duh Božji, ki je tu, da usmeri svet k Jezusu, zdaj prišel prebivat v vas. Postali ste agent božanske vsemogočnosti. Postali ste zastopnik Kristusa, ne zato, ker ste tako neverjetni, ampak zato, ker Bog sam po Svetem Duhu živi v vas in je na tak način sposoben pritegniti ljudi k Kristusu. Mar ni to čudovito? Zato je prišel Sveti Duh – ne da bi nam dal mravljinčaste občutke, ampak da bi naredil Jezusa čudovitega.

Avtor: Daniel Kolenda
Povezava: cfan.eu