»Hudi časi so zajeli Evropo in tudi mi v Ameriki bomo to kmalu občutili. Zato se združimo v resni in stalni molitvi za nadnaravno milost, ki jo potrebujemo tako mi, kot tudi vsi drugi.«
Te besede, ki jih je zapisala skupina pastorjev iz Bostona pozimi leta 1747, bi lahko bile povedane tudi v teh dneh pri nas.
Kljub razlikam v času in okoliščinah, je naša današnja zaskrbljenost enaka takratni. Vsi čutimo, da je izza današnje politike in globalne pandemije svet zbolel za resno duhovno boleznijo. Ta bolezen se imenuje: duhovna apatija, nominalno krščanstvo in globalna nevera. Milijoni po svetu trpijo brez Kristusovega upanja.
Kljub medsebojnim razlikam so se ti možje v Bostonu spraševali isto stvar: Se lahko ne glede na kraj in čas povežemo in združimo v molitvi – zaradi Jezusa, ki ga vsi tako ljubimo? Lahko skupaj prosimo Boga za globalno prebujenje, za razširitev evangelija Njegovega ljubljenega Sina?
Nekoč se je to že zgodilo
Pet let pred tem, leta 1742, se je vrsta prezbiterjanskih cerkvenih skupnosti na jugu Škotske posvetila redni in povezani molitvi. Njihov načrt je bil enostaven in iskren: odločili so se, da bodo del vsakega sobotnega večera posvetili proslavljanju Boga in molitvi, da »naj pride Gospodovo kraljestvo.«
V molitvi so se lahko povezali in združili prijatelji, družine ter majhne ali večje skupine. Oblika molitve ni bila predpisana, toda namen je bil jasen – premagati duhovno apatijo, prositi za prebujenje, hvaliti Boga za vso njegovo dosedanje delo in ga prositi, da je vse to le predhodnica rodovitne osvežitve v prihodnosti. Vsi, ki so se pridružili tej molitvi so bili združeni v srcu in v namenu molitve. Ta molitvena zbiranja so postala znana kot »koncerti molitve«.
Škotski pridigarji in pastorji so pisali svojim prijateljem od drugod in jih spodbujali naj se jim pridružijo v molitvi. Med svojim dopisovanjem s prijatelji na Škotskem je Jonathan Edwards (1703-1758) izvedel za te koncerte molitve in v njih videl jasen odsev tega, kar zapoveduje Sveto pismo. Molitev je način po katerem Bog opravlja svoje delo odrešenja na svetu. Jonathan Edwards je nemudoma o tem napisal knjižico in se z njo pridružil poskusu škotskih kristjanov, da združijo vernike v goreči molitvi za prebujenje ter napredovanje Božjega kraljestva na zemlji.
Na podlagi te knjižice so zgoraj omenjeni pastorji iz Bostona dobili idejo, da bi kristjane spodbudili, da naj istega dne molijo istočasno za isto stvar: da bi se dobra novica Kralja Jezusa razširila po svetu, in da bi tisti, ki trpijo v temi spregledali ter našli večno upanje.
In dež je prišel. Prebujenja so se razširila po Walesu, Irski, Angliji in Severni Ameriki. Prebujenj je bilo toliko, da so se zapisala skupaj v zgodovino kot »Veliko prebujenje«.
Koncerti molitve in Edwardsova knjižica so imeli daljnosežne posledice. Približno 50 let pozneje je knjižica prišla v roke nekaterim baptističnim pastorjem v Angliji. Cerkve po deželi so poklicali, naj obudijo prakso redne, združene in goreče molitve – za sveže izlitje Božjega Duha na narode. In Bog je na to molitev odgovoril na presenetljiv način – poklical je nekaj izmed teh pastorjev, da naj ustanovijo baptistično misijonarsko družbo. Prav tako je Bog enega izmed njih, Williama Carreya (1761-1832), poklical, da je šel oznanjat evangelij prebivalcem Indije.
Ponavadi razmišljamo o teh prebujenjih predvsem v luči evangelijskega pridiganja Whitefielda, Wesleya, Edwardsa in misijonarskih podvigov Careya, Warda in Marshmana. Toda istočasno so kristjani v mnogih denominacijah molili z vero, kot je bila Elijeva, da naj majhen oddaljen oblaček postane vir močnega naliva. In Bog je to uslišal.
Tudi danes se lahko to zgodi
Bog še vedno usliši take molitve. Čas trpljenja in krize je spodbuda Božjemu narodu, da se poveže, ne glede na kraj ali denominacijo, v združeni in goreči molitvi.
Mar ne bi Bogu ugajalo, da bi tudi mi posvetili del sobotnega večera molitvi za prebujenje v teh dneh?
Povežimo se in molimo!
Vir: thegospelcoalition.org
