skip to Main Content
Share on facebook
Share on google
Share on twitter

Jackie Pullinger: “Če zapravimo to življenje, se bomo celo večnost počutili neumno.”

Članek se je pojavil januarja 2019 kot intervju na premierchristianity.com.

V neobičajnem intervjuju je misijonarka izzvala današnje kristjane in današnjo Cerkev z direktnimi besedami, naj prenehamo živeti samo zase in se lotimo dela.

Jackie Pullinger tega ne bo brala. Vsaj tako mi je zatrjevala, ko sva začela štrikati najin pogovor in sem ji ponujal, da ji pošljem en izvod časopisa.

Verjetno bi moral biti užaljen zaradi njene neposrednosti, toda kljub njenemu hladnemu tušu nad mojimi uvodnimi vprašanji in njeno telesno govorico, s katero je med pogovorom jasno izrazila, da ne mara intervjujev za medije, moje spoštovanje do te 74-letne misijonarke ostaja zelo visoko.

Klasična avtobiografija Pullingerjeve Chasing the Dragon (v hrvaščini Hajka na zmaja, Put života, 2005) ostaja med najbolje prodajanimi knjigami med evangelijskimi kristjani, čeprav je bila izdana pred več kot 30 leti. Pripoveduje zgodbo, kako se je korajžna mladenka iz Croydona (Velika Britanija) vkrcala na ladjo s samo £10 (angl. funt) v pisemski ovojnici in z molitvijo, naj ji Bog pokaže, kje naj se izkrca. Ko je ladja zapeljala v Hong Kong leta 1966, ji je Bog naročil naj se izkrca in misijonarka Pullinger je bila poslušna.

Obzidano mesto Kowloon je bilo slum brez zakonov in pravil, poln opijskih kadilnic, gledališč s pornografskimi filmi in mafijskih tolp, ki so živele od kriminala in prostitucije. Na tem temačnem kraju se je začelo življenje Pullingerjeve (sama prezira besedo »služba«). Ko je začela z delom in izkazovala ljubezen tem, ki jih nihče ne ljubi, se je pojavil Bog. Odvisniki od heroina so naenkrat molili v jezikih in doživeli čudežno osvoboditev od svojih odvisnosti. Šefi kriminala so predajali svoja življenja Jezusu. Prostitutke so se nehale prodajati.

Po eni strani se je v naslednjih desetletjih le malo spremenilo. Obzidano mesto bi lahko bilo zravnano sredi 90-ih let in bi na njegovem mestu zasadili park, toda delo Pullingerjeve med najrevnejšimi v Hong Kongu se nadaljuje do današnjega dne, in sicer preko organizacije Društvo Sv. Štefana (angl. St. Stephen Society), ki jo je ostanovila.

Pullingerjevo sem spoznal na dogodku Refuel (refuelscotland.org.uk), letnem festivalu kristjanov v škotski pokrajini Highlands. Dogodek, ki ga organizira The Filling Station, privablja več sto družin s cele Velike Britanije, da bi slišali različne govornike, med katerimi je tokrat bila tudi dolgoletna misijonarka. Soba za biljard v gradu Gordon Castle je bil neobičajen kraj za pogovor z žensko, ki je svoje življenje potrošila za služenje zatiranim. Kljub temu sem želel v celoti izkoristiti dani čas za pogovor, za katerega sem naivno mislil, da bo trajal kakšno uro. Pullingerjeva je imela druge ideje. Po 30 minutah pogovora je namrščila obraz. Intervju je bil sneman za radio. Namesto da je prekinila snemanje, je dvignila svojo desno roko in mi pokazala na svojo ročno uro. Če slučajno nisem dojel sporočila, je dvakrat potrepljala po uri in me srepo gledala.

Tisti, ki tarnajo, da so kristjani prenežni, jasno niso preživeli čas s to žensko. Če nameravaš služiti vodjem tolp, moraš biti žilav, in potreben je določen tip osebe, da se vrkcaš na ladjo z ničemer drugim, kot z molitvijo: »Bog, uporabi me!« Zato namesto da se obremenjujem z ostrostjo evangelistke, sem bil inspiriran nad njeno odločnostjo slediti Bogu, četudi do skrajnih meja sveta.

O resnem obnašanju Pullingerjeve, sem bil vnaprej opozorjen (njen ugled jo prehiteva). »Neustrašna« je najpogosteje uporabljen pridevnik, ki sem ga slišal o tej misijonarki. Nekateri so šli precej dalje. Dobro znani evangelist ji je nekoč namenil besedo »zmaj.« Izraz ni tako zaničljiv, kot se sliši. Mislim pa, da bi krščanski cerkvi po svetu prav prišlo nekaj več takšnih, ki bruhajo ogenj, mar ne?

Jackie Pullinger

Intervju…

Imate specifično sporočilo za kristjane na dogodku Refuel?

Moje sporočilo je vedno isto; kako postati dovolj gotovi in prepričani o Božji ljubezni, da gremo ven med ljudi in Božjo ljubezen delimo z izgubljenimi.

Tako preprosto je?

Ne vem kako se zdi vam, ampak meni izgleda preprosto. Potem ko sem doživela Božjo ljubezen, sem želela le še deliti Njegovo ljubezen, dokler ne umrem.

Ste odraščali v krščanski družini?

V cerkev smo hodili za Veliko noč in Božič. Torej, da, vsi smo mislili, da smo kristjani, ker smo bili rojeni v Angliji.

Kdaj je bil tisti trenutek, ko ste doživeli resnično srečanje z Bogom?

Pravzaprav nisem srečala ljudi, ki bi izgledali, da jim je Bog všeč, dokler nisem študirala glasbe v Londonu. Srečevala sem kristjane, ki so me stisnili v kot z vprašanji kot so »Si odrešena?« ali »Si oprana v Jezusovi krvi?« ipd. Nisem imela pojma o čem govorijo, zato sem želela hitro izginiti vstran. Proti koncu mojega študija na šoli Royal College pa sem srečala ljudi, ki so me povabili na kavo in povedali, da organizirajo preučevanje Svetega pisma.

Nekatere lekcije so bile zelo podobne današnjemu Alpha tečaju. Prisluhnila sem tem nagovorom, ker so ljudje dejansko izgledali srečni. Do takrat nikoli nisem srečala ljudi, ki bi zaradi poznavanja Boga bili srečni, zato je to bilo res odločilno.

Odločila sem se, da je Jezus moral biti nor ali v zmoti, ali pa je res bil, kdo je trdil, da je: Edina pot k Očetu. Zato sem mu rekla: »Ni mi všeč, da praviš, da si edina pot, ker imam raje širino, toda sprejela bom, kar praviš.« In moje življenje se je res spremenilo.

Želim, da se vrneva v čas, ko ste bili na ladji in ste spraševali Boga, kje naj se izkrcate in tam postanete misijonarka. Je bil to razburljiv čas ali je bil prisoten občutek zaskrbljenosti?

Ne, to je bil čas navdušenja. Ker je to bil način, kako me je Bog pripravil, da bom šla; ni bilo težko. Veste, pravzaprav je bilo zabavno. Prizanesljivo nisem vedela veliko o tem, kako delujejo drugi kristjani. Zato nisem imela predsodkov. Mislila sem le, da je to dogodivščina in bom šla, kamorkoli me Bog vodi, ter spotoma govorila o Jezusu. In pravzaprav je to dogodivščina, v kateri sem še danes.

Kakšni so bili vaši prvi vtisi o Obzidanem mestu?

Do mojega prihoda tja so nastale vse vrste nelegalnih zgradb, ker znotraj zidov niso potrebovali dovoljenja za gradnjo. Bilo je kot hiše iz kart; gradili so eno na drugo, vse se je pomikalo navzgor. Elektrike ni bilo in bilo je več podgan kot ljudi – tam je stanovalo okrog 100.000 ljudi – nelegalni zobozdravniki, dilerji v opijskih kadilnicah in herojinskih razbojniških jamah, kjer so prodajali dekleta, gledališča pornografskih filmov, hazarderske luknje; vse nelegalno. In zraven so bile še tolpe, skrivni klubi, prav tako kot mafija, ki živi od kriminala, prostitucije in od zaščite in ustrahovanja ljudi.

Ob tem pomislim, da je moralo biti srhljivo, toda od vas dobim vtis, da je bilo zaradi Boga, ki vas je tja poklical, vse skupaj dogodivščina?

Ko sem drugič šla v Obzidano mesto, sem začutila neverjetno radost in sem premišljevala, zakaj sedaj to doživljam. Nihče mi ni podaril rože ali rekel, da sem lepa, ni bil moj rojstni dan. Toda spremljal me je ta občutek. Ugotovila sem, da ko sem bila tam notri, me je vedno spremljala radost. Seveda, izvedela sem za majhna dekleta, ki so jih prodajali, za stare ženske, ki so jih varovale, in mlade tolpe. Zraven pa še za pretepe in odvisnike od opija in vso bedo, toda klub temu sem ljubila ta kraj.

Kako ste shajali z jezikom?

Dobro je bilo, da nisem začela prehitro, kajti preden sem šla, sem bila samo na kratkem tečaju za evangelizacijo; če bi pa znala kitajsko, bi verjetno preveč govorila. Mislila sem, da je oznanjevanje evangelija razlaganje, kako je Jezus umrl za naše grehe. Danes vem, da to sploh ni pridiganje evangelija.

Zakaj ne?

Ker to ni nujno dobra novica za nekoga, ki ne pozna ljubezni, ne razume tvojega jezika ali ne sledi tvoji logiki. Zato je to bilo dobro, ker sem kasneje ugotovila, da ljudje tam tako in tako niso poslušali, ampak so opazovali, kako bom ravnala, če jih res ljubim. In če jih jaz res ljubim, mogoče jih potem ljubi tudi Bog.

Se spomnite prve osebe, ki se je spreobrnila?

O, seveda. To je bila oseba, ki je bila tik pred tem, da se pridruži tolpi. Ime mu je bilo Christopher in spoznal je Jezusa, toda potem se me je nekaj časa izogibal. Nekaj mesecev kasneje sem ga ujela in vprašala: »Zakaj se me izogibaš?« Rekel je: »Glej, spoznal sem Jezusa, ti pa si mi dala knjižnico.« Dala sem mu cel kup knjig za nadaljnjo hojo z Bogom. To so bile vse stvari iz moje domače kulture, za katere sem mislila, da bodo pomagale. To ga je prestrašilo, ker v Hong Kongu in kitajski kulturi visoko cenijo učenje; če v šoli nisi bil uspešen, nisi mogel biti kristjan, ker mislijo, da biti kristjan pomeni študirati in biti dovolj dober. In njegovi najhujši strahovi so bili potrjeni.

Zato sem mislila: »Ups, ravno obratno je! Moram se naučiti, kako bi ravnal Jezus.«

Je tukaj lekcija za zahodne kristjane, da so preveč knjižni molji?

Mislim, da je Božja beseda zelo pomembna, toda odvisno je, kako ji pristopaš. Ko se danes pri nas ljudje spreobrnejo, mi takoj molimo za njih, da prejmejo dar jezikov. To ni neka izbirna vsebina, ampak pravimo, da bo Bog dal nov jezik, s katerim se lahko pogovarjajo z njim. In tako tudi prejmejo; nekaj dni kasneje pa se dogaja, da tudi prerokujejo. Nek mož je štiri dni po spreobrnjenju prerokoval polovico Filipljanom 2, ki ga nikoli ni prebral in niti ni znal brati, pa še pod vplivom drog je bil.

Ko drugi ljudje pridejo v Hong Kong, da bi delali z vami, je to res, da zahtevate, da govorijo v jezikih, in da je to skoraj predpogoj…?

Ne, ni predpogoj. Predpogoj je: »Bi želeli pomagati izmoliti nekoga ven iz odvisnosti od drog?« V redu, zmorete moliti neprestanoma štiri ure? Govor v jezikih je v veliko pomoč. To je to. Glavna posebnost ni govorjenje v jezikih, a pravzaprav je precej težko nadaljevati v svojem lastnem jeziku.

Ste videli ljudi, kako so od odvisnikov prešli do svojih lastnih služb za Boga?

Mi ne govorimo o službah. Tudi jaz nimam službe, imam le življenje. Radost ni v tem, da ljudje napredujejo, ampak radost je poznati Jezusa.

Knjiga Chasing the Dragon (hrv. Hajka na zmaja) je naprej zelo popularna knjiga. Glede na to, da je bila izdana leta 1980, in da se vaše delo nadaljuje, zakaj nikoli niste napisali še kaj drugega?

Edini razlog, zakaj sem napisala dve knjigi, je to, ker so se drugi odločili pisati knjige za mene in to mi ni bilo všeč. Zato sem rekla: »Moj Bog, bolje, da to naredim sama!«

Ne, ne živim od pisanja knjig o tem, kaj je Bog storil po nas. Želim, da ljudje pišejo knjige o tem, kaj je Bog naredil po njih. Drugače je to posredno veselje, kajne? Ljudje bodo vznemirjeni po tem, kaj se je zgodilo po meni, namesto da bi bili navdušeni nad tem, kaj Bog želi narediti po njih.

Še vedno delam z izgubljenimi ljudmi. Nisem imela veliko prostega časa, da bi napisala knjigo.

Nekateri ljudje vas primerjajo z Materjo Terezo.

Ne vem, kaj si naj mislim o tem. [Smeh.]

Zdi se precej smiselno, saj sta obe posvetili svoji življenji služenju Jezusu in služenju revnim…

Veste, mislim, da smo vsi poklicani k revnim, res tako mislim. Revni potrebujejo pomoč. Rabijo hrano.

Mislite, da britanska cerkev pošilja dovolj misijonarjev?

Zaskrbljena sem, ker nam vsem pravi Sveto pismo, naj gremo. In razlog, zakaj nas je Jezus pustil tu, je ravno to, da opravimo delo, ki nam ga je naročil. Zato je bolje, da se čimprej pripravimo in opremimo za delo, namesto da živimo, kakor če je to življenje vse. Ni, to življenje je zelo kratko. Večno življenje pa bo večno. Če zapravimo to življenje, se bomo celo večnost počutili neumno.

Vas dejansko žene takšen pogled na večnost?

Ne, nič mi ne žene. Mene Gospod vodi.

V čem je razlika?

Odvisnike nekaj žene. Hudič priganja. Sveti Duh pa vodi. Ne žene me noben namen, ampak me vodi Sveti Duh.

Kako ste spoznali vašega moža?

Izmolili smo ga iz odvisnosti od drog.

… kar je res posebna besedna zveza!

Odraščal je v Obzidanem mestu, s petimi sestrami in materjo, ki jih je komaj preživljala. Zelo revni so bili. Ko je prvič prišel k nam – kot odvisnik od drog – je prišel na bogoslužja v Obzidanem mestu in spoznal Jezusa. Tako zelo mu je bilo všeč, da je komaj čakal, da se vrne. Potem se je vselil v našo hišo, kjer smo molili zanj do osvoboditve od drog. Nato je bil krščen v morju in njegova mati z njim. Kasneje smo spoznali celo družino in tako so leta minevala.

Preden je umrl leta 1999, sta bila poročena sedem let. Verjetno je moralo biti lepo imeti sopotnika pri delu, ki je včasih lahko zelo osamljeno?

Ne, niti ne. Precej rada sem sama. Večino časa, ko smo za ljudi molili do svobode od droge, je to bilo v moji hiši, zato nisem bila sama. Nisem se poročila za prijateljstvo, poročila sem se z njim, ker sem ga ljubila, in bolje je bilo se poročiti, kot grešiti.

Ponavadi žensk vaših let tega ne sprašujem, toda naj vseeno vprašam: Razmišljate o upokojitvi?

Hm, nisem zaposlena, zato niti ne!

Ampak razumete kaj mislim. Drugi misijonarji bi rekli: »Odslužil sem svoj čas, dovolj je! Čas je za ležanje na plaži za nekaj časa…«

Ne. Čeprav mi nekaj počitka na plaži ne bi škodilo. Ne, nimam načrtov za upokojitev in nimam načrtov o nasledstvu.

Kaj pa Društvo Sv. Štefana? Se bo to delo prenehalo, ko umrete?

Drugim sem rekla, da lahko delajo, kar želijo, vendar mora biti tisto, kar jim Gospod reče in glede tega morajo biti goreči. Nikomur ni potrebno nadaljevati mojega dela. Če se torej Društvo Sv. Štefana nadaljuje ali ne, ni pomembno. Mislim, da mnoge krščanske skupine obstajajo dolgo časa po tem, ko so že zdavnaj prenehale delovati. Skupina služi svojemu namenu le za neko obdobje.

Razmišljate kdaj o besedi »zapuščina« in kaj vam to pomeni oz. kako se vas bodo spomnile naslednje generacije?

O, to me ne čisto nič ne zanima. Pripravila sem čudovite načrte za moj pogreb, ki ga, seveda, ne bom mogla videti. Moj prijatelj bo pripravil lesen zaboj. Vsi moji ostanki, če bo v njih še kaj elastičnosti, bodo namenjeni v medicinske raziskave, da se nikomur ne bo treba truditi okrog groba, kar je dobro. Izbrala sem tudi pesmi, ki so mi prijetne.

Zapuščina? Zanima me le to, da obstajajo ljudje, ki grejo od vasi do vasi in z drugimi delijo svoj kruh, molijo za bolne, tam pustijo kakšno stran Biblije ali pesem in grejo naprej v naslednjo vas.

Avtor: Sam Hailes, urednik britanskega krščanskega časopisa Premier Christianity.

Sorodni prispevki

Služenje 2019

Pomoč ljudem: zbiranje papirja

V naši skupnosti velikokrat priskočimo na pomoč ljudem, ki so v stiski. Tokrat smo sklenili v vodstvu cerkve, da pristopimo k zbiranju odpadnega papirja (časopisi,

Več »

Živite v ljubezni

“Odrešenje nas osvobodi, da skrbimo za druge na isti način, kot Kristus skrbi za nas.” Opazovati, kako malček posnema mamo ali očeta, je zabavno, vendar

Več »
MS-logo-2017 w-02

BOGOSLUŽJA

Cerkev se ponovno zbira. Kontaktirajte nas!

KONTAKT

NASLOV

Ciril Metodova ul. 1a
9000 Murska Sobota

Back To Top
Search
X