skip to Main Content

Kaj je cerkev?

Kaj je cerkev? Če bi to vprašanje postavili naključni skupini ljudi, bi najverjetneje dobili veliko različnih odgovorov. Še kristjani imajo različne ideje o identiteti in vlogi cerkve. Zaradi tega je pomembno preiskati njen izvor in njene začetke, da ugotovimo Božji namen. Če ne razumemo kaj je cerkev, lahko zlahka zaidemo s prave poti in postanemo nekaj, kar Jezus za svoje telo ni nikoli namenil.

Prvo omembno cerkve najdemo v Mateju 16,18, ko je Jezus rekel: “[Jaz] bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.” Opazimo lahko, da cerkev pripada Jezusu, in da On prevzema vso odgovornost za njeno gradnjo, zaščito in moč. To ni človeški projekt, ampak božansko prizadevanje, ki ne more spodleteti, ker ga vodi vsemogočni Božji Sin.

Iz naše omejene perspektive se lahko zdi, da cerkvam spodleti, ko zaprejo vrata, toda Kristus zagotavlja, da se Njegova univerzalna cerkev nadaljuje. Tudi v časih Nove zaveze so se cerkve soočale z grožnjami krivih naukov in nekatere si niso opomogle. Vendar Bog vedno pripelje skupaj nove skupine vernikov, v vsaki generaciji je dvigal skupnosti na različnih krajih sveta. Četudi jo preganjalci poskušajo pokončati, rasti cerkve ne morejo zaustaviti. Pravzaprav, rečeno je bilo: “Kri mučenikov je seme cerkve.”

Cerkev je čudovita stvaritev, ki se je začela s prihodom Svetega Duha na Binkošti. In takoj zatem je Kristus začel s procesom gradnje in “vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje” (Apostolska dela 2,47). Cerkev se gradi s posamezniki, eden za drugim, ko pride k Jezusu kot “k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen” (1 Peter 2,4).

Kristus je vogalni kamen, okrog katerega je zgrajena celotna cerkev, in Peter opisuje vernike kot “žive kamne,” ki so “vgrajeni v duhovno stavbo” (1 Peter 2,5). Čeprav pridemo h Kristusu kot posamezniki, smo potem združeni skupaj z drugimi verniki. Jezus za tiste, ki mu sledijo, nikoli ni predvidel življenja v izolaciji. Ti živi kamni so medsebojno povezani, da skupaj tvorijo svetišče, v katerem biva Bog. Nobeden ni izpuščen ali pozabljen, vsak je na svojem mestu.

Kristus je vogalni kamen, okrog katerega je zgrajena celotna cerkev.

Cerkev je tudi sveto duhovništvo. V Stari zavezi so samo duhovniki imeli dostop do Boga v templju. Bili so posredniki med Bogom in ljudmi, odgovorni za prinašanje žrtev za čaščenje in za razlaganje Božje besede ljudem.

Podobno imamo mi, verniki pod novo zavezo, “zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče” (Hebrejcem 10,19). Sveto pismo pravi, da so vsi verniki v Kristusa člani kraljevskega duhovništva (1 Peter 2,9). Judovski veliki duhovniki je lahko prišel pred Boga le enkrat letno, mi pa imamo neprestani dostop do Boga po molitvi in čaščenju. Kot duhovniki je naša vloga tudi, da posredujemo med Gospodom in tistimi, ki ga ne poznajo, in sicer tako, da jim prenesemo sporočilo evangelija in molimo za njihovo odrešenje.

Žrtve, ki jih prinašamo v čaščenju, so duhovne. Rimljanom 12,1 govori o darovanju svojih teles kot živih žrtev, kar pomeni, da celoten nadzor nad našimi življenji predamo Kristusu. Sveto pismo omenja še druge daritve: slavljenje, zahvaljevanje, delati dobro in deliti svoje z drugimi (Hebrejcem 13,15-16). Vse to pomaga definirati, kaj je cerkev, kdo ji pripada in kaj naj delamo.

Prava cerkev je sestavljena iz ljudi, ki pripadajo Bogu. Prisluhnite, kako nas opisuje Peter: “Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč” (1 Peter 2,9). Biti izvoljen ali izbran pomeni, da je Bog prevzel iniciativo za tvoje odrešenje. Njegova odločitev ni temeljila na ničemer v nas, ampak samo na Njegovi ljubezni. Še več, naredil nas je svet narod. V Kristusovem telesu ni nacionalnega ali rasnega razlikovanja, ker smo v Njem vsi eno, in naše državljanstvo je v nebesih, ne v tem svetu. Imenovani smo tudi kraljevsko duhovništvo, kar označuje, da smo kraljevski. Ko se bo Kristus vrnil na zemljo kot Kralj kraljev, bomo vladali z Njim (Razodetje 3,21).

Naloga cerkve je oznanjati odlike tistega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč (1 Peter 2,9). Ne samo, da skupaj poveličujemo in častimo Boga, temveč nam je kot tistim, ki so prejeli milost, bil zaupan evangelij, ki lahko reši tiste, ki so ujeti v temo greha. Ljudje morajo slišati o Božji ljubezni in Kristusovi žrtvi za njih, in mi imamo privilegij jim povedati, da je odpuščanje možno za vse, ki se pokesajo greha in zaupajo Jezusu kot Rešitelju in Gospodu.

Ko vsako drugo običajno stvar, lahko tudi cerkev jemljemo kot samoumevno ali se osredotočimo na pomanjkljivosti in ne uspemo videti, kako dragocena je Kristusu. Čeprav na svetu ni popolnih cerkva, prihaja dan, ko bomo vsi združeni v nebesih, svobodni od greha in neovirani v naši skupnosti drug z drugim ter naši ljubezni in oboževanju Rešitelja. Do takrat pa si zapomnimo, kdo smo in čigavi.

Vir: Charles F. Stanley, intouch.org

Sorodni prispevki

Dar milosti

Poznavalci ocenjujejo, da se pesem Dar milosti letno izvaja približno deset milijonov krat, zato ne preseneča dejstvo, da se je znašla tudi med mojimi bolj

Več »
MS-logo-2017 w-02

BOGOSLUŽJA

Vsako nedeljo ob 9. uri.
Dobrodošli!

DOGODKI

NASLOV

Ciril Metodova ul. 1a
9000 Murska Sobota

Back To Top
Search
X