Stal sem pred izložbo umetniških slik. Ena od izstopajočih je bila slika našega Gospoda Jezusa na križu. Ko sem jo opazoval, sem opazil, da se je še nekdo približal izložbi. Obrnil sem se in zagledal majhnega dečka, ki je prav tako z zanimanjem gledal prav to sliko.
Ocenil sem, da je mladenič verjetno eden od otrok z ulice, pa sem sklenil, da z njim začnem pogovor. Pokazal sem na sliko in ga vprašal: ”A veš, kdo je to?”
»Ja, to je naš Odrešenik,« je hitro odgovoril in mi pri tem namenil pogled poln pomilovanja in presenečenja, češ da bi tudi jaz lahko vedel, kaj ta slika predstavlja.
V želji, da me še malo bolj informira, je po kratkem premoru nadaljeval: ”Tam poleg vidimo še rimske vojake, žena ki joka, pa je njegova mama.” Potrpežljivo je čakal, da ga jaz še kaj vprašam, potem dal roke v žep in s tihim in ihtečim glasom ter s solzo v očesu, ki je počasi lezla po njegovem malem licu, nadaljeval: »Ubili so ga, gospod. Da, gospod, ubili so ga.«
Pogledal sem ga in sedaj videl, da je prav siromašno oblečen in ga vprašal: »Kje si se to naučil?«
»V misijonarski hiši, v nedeljski šoli!«
Prevzet z mislijo o vrednosti nedeljske šole, sem se obrnil in počasi odkorakal naprej in pustil fanta, da je še naprej opazoval sliko. Ko sem se že precej oddaljil, sem zaslišal drhteči dečkov glas, ki me kliče. »Gospod, gospod!« Obrnil sem se. Fant je stekel do mene in obstal. Potem je dvignil svojo majhno roko ter z zmagovalnim glasom in smehom na licu dejal: »Še nekaj vam želim povedati – veste, On je vstal od mrtvih! On je vstal od mrtvih!«
Ko mi je to rekel, se je nasmehnil, pomahal z roko, se obrnil in odšel svojo pot naprej, prepričan, kot sem lahko ugotovil, da je opravil svojo dolžnost – povedati drugim o tem, kar je bilo povedano njemu.
Kako lep primer za vse nas, mar ne?
Avtor: R. A. Torrey
Prevedeno iz publikacije PUT ŽIVOTA, št. 3/2019.
