skip to Main Content

Doživetje Binkošti (zgodba)

Spodnje besedilo je pričevanje cenjenega britanskega binkoštnega pastorja in pridigarja Donalda Geeja, ki je zapisano v njegovi knjigi “Veter veje” (prevod Franc Kuzmič).

Po Božji milosti sem končno v oktobru leta 1905 osebno sprejel Gospoda Jezusa Kristusa za svojega Zveličarja, ko je Seth Joshua, eden izmed pridigarjev velškega prebujenja imel posebno bogoslužje v kongregacijski cerkvi s Severnem Londonu, katere članica je bila moja mama. Oče mi je umrl, ko sem bil star devet let.

Kmalu potem sem postal tudi jaz član te cerkve in sem se sedem let s srcem in dušo vrgel v vse njene aktivnosti, medtem ko na koncu, komaj da je obstajala sploh kakšna cerkvena organizacija, v kateri jaz nisem bil na ta ali drugi način. V celoti pa sem se vse bolj nagibal k čisto družbeni in posvetni strani cerkvenega življenja, čeprav je bila istočasno tudi moja druga stran, ki je hrepenela po duhovnem zadovoljstvu in se zanimala za vse, kar je bilo videti kot da ima duhovno stvarnost. Stvari so prišle do vrhunca pri eni Gospodovi večerji, ko sem se zelo preplašil, ko sem videl, da ves čas med samim jemanjem kruha in vina razmišljam o lahkomiselnem razgovoru, ki sem ga imel dan prej v teniškem klubu z drugimi člani cerkve, ki so sedaj sedeli prav pred menoj. Resno sem se vznemiril zaradi svojega duhovnega stanja.

Nekako v tem času je moja mati iskreno iskala obilnejše življenje v Kristusu in bila krščena s pogreznjenjem v vodo v bližnji baptistični cerkvi. Tudi sam sem bil na tem bogoslužju, a sem bil slabo razpoložen, pripravljen udariti prijateljsko naklonjenega starešino, ki je izrazil mišljenje, da bi mogoče tudi jaz lahko naredil na naslednjem bogoslužju isti korak. Toda Bog mi je govoril in sem bil v februarju 1912. leta tudi jaz krščen v drugi baptistični cerkvi, čeprav sem svoje članstvo zadržal v kongregacijski. Moja zaročenka, sedaj moja žena, je bila krščena na istem bogoslužju. Satan se je z vso svojo močjo upiral temu mojemu koraku in sem, prav preden sem šel na bogoslužje tistega večera, občutil, kakor da se mi bo mozeg raztreščil od močnega duhovnega spopada. Podobno je bilo tudi, ko sem se vrnil domov po krstu. Šele okrog pol štirih naslednje jutro sem naposled dobil mir in v veri na podlagi Rimljanom 6,4: »S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.« Tedaj mi je dal Gospod v srce naslednjo obljubo: »Več ne boš šel skozi to.« To je bila blagoslovljena resnica, kajti od takrat nisem nikoli več izkusil tisti strašni duhovni spopad, skozi katerega sem šel zaradi krsta v vodi.

Prav tedaj se je moja mama spoznala z eno misijonarko iz Indije, ki se je vrnila domov na dopust in je pri Panditi Ramabai v Muktiju sprejela krst v Svetem Duhu v času čudovitega prebujenja, ki ga je Bog tam dal in je govorila v jezikih kot v Novi zavezi: »Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.« (Apostolska dela 2,4). Ta sestra je odšla v Indijo iz baptistične cerkve in slišali smo glasove o nekem čudnem izkustvu skozi katero je tam v Indiji šla, in katero so nekateri pripisovali sončarici. Ko smo se z njo spoznavali, smo bili malce nervozni, ker smo bili opozorjeni, da je morda malo čudna. Kmalu smo odkrili, da je popolnoma zdrava in normalna. Dejstvo je bilo, da se je veselila ravno v tistem krščanskem izkustvu, po katerem smo mi hrepeneli. Toda jaz sem se še vedno boril z resnico in ko je ta prijateljica prišla k nam na obisk in razgovor z mojo mamo, sem sedel za klavir in tolkel po njem, kolikor sem le mogel in poskušal otežiti razgovor. Misijonarka je vse to blago sprejela in to je pustilo na meni še močnejši vtis.

Poleti leta 1912 sem bil na svojem prvem binkoštnem bogoslužju. Resnično sem imel lakoto po Bogu. Ko sem bil na dopustu na otoku Wightu, me je povabil lokalni pridigar metodistične cerkve, da obiščem majhno bogoslužje, ki je bilo v železniški misiji za Rydejem. Vsak ponedeljek je prihajal gospod E. W. Moser iz Southsea in imel bogoslužja. Ta bogoslužja so se mi zdela zelo čudna po tistih formalnih molitvenih shodih, na katere sem prihajal, toda bil sem zelo impresioniran, ko sem prvič na tem shodu slišal »govorjenje v jezikih«, o čemer sem do sedaj tako veliko slišal. Nisem dvomil, da je to popolna manifestacija po Pismu.

Preden se je vrnila v Indijo, je naša misijonarska prijateljica spoznala mojo mater z binkoštnimi shodi v Londonu, ki jih je redno obiskovala. Toda jaz nisem hotel imeti ničesar s tem, ker, moram povedati resnico, sem se bal tako binkoštnikov, kakor tudi njihovih shodov.

Potem je prišla tista nepozabna noč, januarja leta 1913, ko so imeli celonočno molitev v misijonarskem počivališču gospe Cantel v Highbury New Parku 73 v Londonu. Moja mama je želela tja in se vrniti domov okrog polnoči. Nisem želel, da bi sama hodila po ulicah Londona v tem času (čeprav je bila sama pripravljena), in čeprav nerad, soglašal, da se ji pridružim, a le kot spremljevalec. Toda na tem znamenitem shodu se me je Bog dotaknil. Sedaj vidim Božjo modrost v tem, da je prva pesem, ki smo jo peli, bila tista, ki mi je bila blizu. “O Bog, naša pomoč vse dni” – in to je naredilo, da sem se počutil kot doma. Nikoli nisem slišal takšne molitve; molili so, kot da je Bog mogočno resničen in kot da je njegova navzočnost resnično tam v tistem prostoru, kar je pravzaprav bila tudi resnica. Ko sva ob polnoči odhajala, sem vprašal za datum naslednjega shoda! Od te noči sem bil nepričakovano popolnoma zavrnjen od vseh svojih starih prijateljstev iz cerkve, katero sem obiskoval še kot otrok. Čeprav sem še zmeraj opravljal nekaj dolžnosti kot pomočnik organista, sem bil vseeno na vsakem možnem bogoslužju na »številki 73«. Ne morem najti prave besede, s katero bi opisal prijaznost in pomoč, ki mi jo je ponudila draga sestra Cantel, ki je sedaj že pri Gospodu.

Čeprav sem bil sedaj popolnoma prepričan v resničnost binkoštnega pričevanja in se povsem pridružil shodom, nisem takoj poskušal iskati krsta v Svetem Duhu. Mislim, da sem delno zavlačeval zaradi informacij, ki sem jih redno poslušal od tistih, ki so iskali, a morali »čakati veliko časa« in sem smatral, da mora biti to neučakano suhoparno in dolgočasno opravilo. In tako sem to idejo opustil, a sem užival na shodih.

Kljub temu je neke srede zvečer, marca leta 1913, ko sem igral v kongregacijski cerkvi na bogoslužju, ki se je končalo točno ob devetih zvečer, tekel vso pot, da se pridružim še drugim na bogoslužju v Highbury New Parku. Ko je bilo bogoslužje okrog pol enajstih končano, me je brat, ki ga je vodil – cenjeni pridigar iz Irske – popeljal skozi nekakšen katekizem. »Ali si zveličan?« »Da.« »Ali si krščen?« »Da.« »Ali si krščen v Svetem Duhu?« »Ne.« »Zakaj ne?« Razložil sem mu svojo nenaklonjenost do očitno dolgočasnega »čakanja«. Naelektriziral me je, ko mi je rekel, da to ni bistveno. Odprl je Biblijo in mi prebral iz Luka 11,13: »Koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo,« in Marka 1,24: »Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo,« in me vprašal, če verujem tem biblijskim vrstam. Prepričal sem ga, da verujem. Ko sem izpovedal svojo vero, kakor da je Bog iz nebes vstavil popolno gotovost v moje srce, da so se te obljube sedaj dejansko izpolnile v meni. Nisem imel takoj manifestacije, a sem šel domov srečen; dobil sem krst v Svetem Duhu »po veri«. Seveda pa sem jasno razumel, da to izkustvo verovanja Božji besedi mora imeti za posledico odražanje Duha kot v Apostolskih delih in sem to popolnoma tudi pričakoval in nisem razmišljal niti o ničemer drugem.

Ta trenutek sta moja radost in veselje tako porasla, da sem na koncu težko vedel, kako vzdržati, ko sem bil v molitvi in slavljenju. Prepričanje, da je Bog resnično izpolnil svojo obljubo, je postalo sedaj gotovo. Izkusil sem novo polnost, ki je ne morem opisati z besedami in odkril, da mi je vse težje tako izrekati vso slavo v duši. To je trajalo tako okrog dva tedna, in potem, neke noči, ko sem sam molil ob postelji pred počitkom, in ko še enkrat nisem mogel najti prave angleške besede, kako bi izrazil mogočno izpolnitev duše, sem ugotovil, da začnem izgovarjati besede v novem jeziku. Bil sem v stanju duhovne ekstaze in dvignil sem se »gor« h Gospodu. Prvič sem okusil doživetje, ki se nanaša na 1. Korinčanom 14,2: »Kdor namreč govori z darom jezika, ne govori ljudem, temveč Bogu. Nihče ga namreč ne posluša, ampak v Duhu izgovarja skrivnosti.«

Sedaj je vse večja slava preplavljala mojo dušo tudi na bogoslužjih, dokler javno nisem začel govoriti v novih jezikih. Navado sem imel tudi zelo veliko prepevati v Duhu v novih jezikih, ko je majhno cerkev v tej smeri vodil Sveti Duh v času molitve in slavljenja. Moje celotno krščansko izkustvo je bilo korenito spremenjeno. Sedaj več nisem iskal duhovnega zadovoljstva, ker sem ga našel. Vsa moja radost je bila v molitvi, preučevanju Biblije in skupnosti z drugimi kristjani. Okrog šest tednov pred mojo poroko je prišel stari baptistični pridigar in me poskušal odvrniti od mojega novo odkritega blagoslova, toda prisiljen je bil priznati, da nikoli prej ni srečal kakega mladeniča, ki bi bil tako blizu srečnemu dogodku, a vseeno tako izpolnjen z zanimanjem za duhovne stvari. Moja žena je bila vsa srečna ob meni in skupaj sva se veselila.

Takoj sem z vsem srcem in dušo obiskoval binkoštna bogoslužja, kjer sem imel neprecenljivo korist od zveste službe Besedi, ki sem jo tam sprejemal. V času prve svetovne vojne sem v srcu čutil jasen Božji poziv za službo pridiganja in sem tu in tam začel pridigati na majhnih shodih, kakor so se pač odpirala vrata. Končno sem leta 1920 sprejel poziv iz Edinburgha, da tam prevzamem skrb za binkoštno delo in sem v celoti pustil svoje delo v Londonu. Od takrat je, ob Božjem blagoslovu, preraslo v veličastno cerkev, polno evangelijske in misijonarske gorečnosti, kakor tudi mnogih aktivnosti, tako med mladimi kot starimi. Služba pisanja se je razvila tako, da se je dotaknila vsakega kotička globusa, in tisto, kar sem napisal o različnih duhovnih temah, posebno glede darov Duha, je prevedeno v mnoge jezike in objavljeno v mnogih verskih časopisih po vsem svetu. Gospod je dobrotno dal, da vedno vse bolj raste služba njegove dragocene Besede, dokler se v zadnjih nekaj letih ni dobesedno razširila po vsem svetu. Tečaji preučevanja Biblije so v velikih mestih Avstralije, Nove Zelandije, ZDA in Kanade, kakor tudi na vseh britanskih otokih. Na Finskem so noč in dan polne velike dvorane in veliko jih tudi čez dve uri stoji in posluša tolmačenje Božje besede. Duše se zveličujejo, a verniki mnogih različnih denominacij so blagoslovljeni in prebujeni. Sveti Duh se izliva na lačne duše. Samemu Bogu naj bo slava! Te stvari se ne morejo pripisati drugemu kot darovom Duha, ki jih on dobrohotno daje v »lončene posode«. »Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal.« (Rim 12,3). »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas.« (2 Kor 4,7). Ko me kdo prosi, da v kratkem povem rezultate svojega osebnega doživetja »Binkošti«, vedno z veseljem odgovorim naslednje: »To mi je naredilo Gospoda Jezusa za živo stvarnost!«

Sorodni prispevki

MS-logo-2017 w-02

BOGOSLUŽJA

Vsako nedeljo ob 9. uri.
Dobrodošli!

DOGODKI

NASLOV

Ciril Metodova ul. 1a
9000 Murska Sobota

Back To Top
Search
X