Skip to content

Tri lekcije o medsebojni ljubezni

Prizor ne bi mogel biti bolj neprijeten: slabo osvetljena soba, polni želodci in umazana stopala ducata odraslih moških. Nikoli si ne bi mislili, da tu najdemo eno največjih lekcij o medsebojni ljubezni. 

Ampak kljub temu nam je tam, v zgornji sobi običajne hiše v Palestini prvega stoletja, v noči preden je umrl, Jezus pokazal, kaj pomeni živeti skupaj kot cerkev na tem svetu. Apostol Janez nam pove zgodbo in pokaže tri nepozabne dele.

1. Avtoriteti nadeni predpasnik

Apostol je zelo jasen v tem besedilu. Želi, da razumemo čas in sosledje teh dogodkov. Bilo je pred praznikom pashe, ko je Jezus vedel, da bo kmalu zapustil ta svet, da se njegovo poslanstvo na zemlji končuje, da mu je Oče dal vso avtoriteto, in da ga je Juda že sklenil izdati. To moramo videti v kontekstu Janeza 13,1-3 in s tem zavedanjem v mislih brati: “[Jezus] je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal” (Janez 13,4). 

To ni scena, ki bi pritegnila poslušalce kakega TED pogovora. Jezus, ki je vedel, da je suveren vladar nad vsem, si je nadel predpasnik in se pripravil, da bo učencem umil umazane noge. 

To je slika krščanskega paradoksa – čudna, zmedena, narobe obrnjena dimenzija evangelija, ki je velikokrat ne moremo razumeti. Posebej je to pomembno za lokalne cerkve, ki morda hitro zaidejo v moderno mišljenje, da je večje vedno boljše. Morda se zdi, da dosegamo večjo vrednost, če temu, kar delamo dodajamo vedno več olepšav in dodatkov, ampak Jezus pravi, da bodo zadnji prvi in bo najmanjše postalo največje. Pokaže celo na gorčično zrno – to majčkeno, povsem neznatno zrno. “To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah” (Matej 13,32). 

Suvereni vladar umiva noge svojim sledilcem – narobe obrnjena dimenzija evangelija, ki na novo opredeli bistvo odnosov. Ko svet postavlja razrede in nedotakljivost posameznikov, si Kralj nadene predpasnik. To pomeni, da mi, njegovi učenci, nismo nikoli preveč pomembni za običajne odnose. 

2. Ravnaj, kot je ravnal Jezus 

Janez nam zelo jasno pove, da naj tudi mi delamo tako, kot je delal Jezus. Jezus je služil svojim učencem in nam naročil, da naj tudi mi služimo drug drugemu. “Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil” (Janez 13,15). 

Jezus nam s svojo ponižnostjo postavi zgled – da bi tudi mi ravnali tako. In to pomeni, da je eden od načinov, kako smo lahko podobni našemu Rešitelju ta, da skrbimo za druge tako, kot on skrbi za nas. Resnično se izkažemo za njegove učence, ko se ponižamo in iščemo dobro drugih pred lastnimi željami in potrebami. 

To je pomembno, saj obstaja določena stopnja trpljenja, ki ga bomo izkusili, ko služimo drug drugemu. Postaviti nekoga drugega pred sebe vedno terja določeno ceno in pridejo časi, ko imamo občutek, da nam tako ravnanje ne prinaša nič spodbujajočega. Vendar zaradi Jezusovega zgleda v takih trenutkih vemo, da to ne pomeni, da vstanemo in odidemo, ampak da ostanemo in vztrajamo. Ko služenje postane posebno težko, to ne pomeni, da moramo služiti manj, ampak morda celo več. In ko ravnamo tako, gremo globlje z Jezusom. 

Razmislimo o kontekstu Jezusovega služenja v Janezu 13. Poglejmo na skupino, ki sedi okrog njega. Janez nam sredi tega jasno pravi, da se je Juda namenil izdati Jezusa. In potem bo Peter, ki je najglasnejši, zatajil Jezusa. Tu vidimo nekaj, kar velja za celotno Jezusovo delovanje: ni ti bilo potrebno doseči določene ravni prijateljstva z Jezusom, da bi ti Jezus služil. Učencem je opral noge, čeprav je ves čas vedel, da se bodo vsi razbežali, ko bo kmalu v vrtu aretiran. 

3. Zavedaj se nove zapovedi 

Jezusova navodila in zgled postanejo sedaj zapoved z dobrim namenom – nova zapoved (Janez 13,34). Pomen našega služenja je v tem, da se med seboj ljubimo. Cerkev se mora med seboj ljubiti, tudi na načine, ki so globlji od družinske ljubezni. 

To je bilo res tudi za mojo družino. Pred leti, ko sva se z ženo preselila, sva začela razumeti besede iz Marka 3,35: “Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.” Zapustila sva zvesto domače okolje, kjer sva bila ljubljena – in sva imela vedno na voljo brezplačno varstvo za otroke – in se preselila v skupnost, ki je nisva dobro poznala. Vse, kar sva vedela je bilo, da sledijo Jezusu in da če so Jezusove besede resnične, potem nama ne bo hudega. In na zelo praktičen način sva izkusila, kako resnične so dejansko Jezusove besede. Tu sedaj živiva predvsem zato, ker je Jezusova družina ta, ki drug drugega ljubi. 

In ko se to zgodi, Jezus pravi, da bodo tudi drugi ljudje vedeli, da pripadamo njemu. Naša medsebojna ljubezen je pričevalec naše nove identitete odrešenih Božjih otrok. To vedno znova da misliti nam, ko se veliko ukvarjamo s poslanstvom in strukturo lokalne cerkve. Tako pogosto mislimo, da sta služenje ljudem v in izven cerkve dve različni roki cerkve, ki se stegujeta v nasprotne smeri in vsaka počne nekaj svojega; ampak Jezus pravi, da eno ne more obstajati brez drugega. Cerkev, ki je “misijsko usmerjena” in želi Jezusa ponesti v svojo skupnost, mora biti cerkev, ki se med seboj ljubi. In cerkev, ki vlaga v medsebojno ljubezen, ne more drugače, kot ponesti Jezusa v skupnost. To je princip delovanja. 

Tako živimo skupaj kot cerkev v tem svetu: plujemo proti toku družbenih pričakovanj, podpiramo se v bolečinah in bremenih in ljubimo drug drugega, da na tak način predstavljamo Kralja.

Vir: desiringgod.org

Sorodni prispevki

MS-logo-2017 w-02

BOGOSLUŽJA

Vsako nedeljo ob 9. uri.
Dobrodošli!

URNIK BOGOSLUŽIJ

NASLOV

Ciril Metodova ul. 1a
9000 Murska Sobota

Back To Top
Search
X