Že dober mesec dni imamo spletna bogoslužja. Še vedno nisem navajen. Niti se še nisem naučil uživati v tem. Ja, tu so stvari, ki se jih učim. Verjamem, da so v tem obdobju načini in stvari, ki nam pomagajo, da je vse lahko na daljavo. Toda še vedno se nisem sprijaznil s tem, da se cerkev ne zbira fizično. Niti se ne bi smeli sprijazniti s tem. Ne bi smelo biti tako.
Obstaja vidik, ki ga v tem času precej pogrešam. Namreč, slavljenje s pesmijo. Ne razumite me narobe. Naša slavilna skupina opravlja fenomenalno delo, ko vsak teden izbere par pesmi, da lahko z njimi slavimo. Zelo so koristni. Toda to ni enako. Nikakor ne.
Del tega je, da ne znam peti in slediti melodiji, zato potrebujem glasnejšo glasbo okoli mene, da se potem počutim, kot da pojem melodijo, ki ni le momljanje. Verjamem pa tudi, da obstaja teološki razlog, zakaj petje ob televiziji ni enako kot tvoja fizična izkušnja v nedeljo zjutraj. In upam, da se bomo tega spomnili in nosili s sabo tudi, ko se vse to konča.
Ti in jaz sva ustvarjena, da »pojeva drug drugemu« in tega ne moreš enako narediti doma. Težko je v praksi živeti besede iz Efežanom 5,18-20 v tvoji dnevni sobi.
“In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh: nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse.”
Efežanom 5,18-20
Ko pojemo teološko bogate pesmi, kot nekatere dragocene himne, oznanjamo in poučujemo odlike Boga iz generacije v generacijo. Ali pa morda s petjem nekaterih čustveno spodbudnih sodobnih pesmi drug drugega spodbujamo, naj se čvrsto oklepamo Kristusa.
Nobene ene od teh dveh dimenzij slavljenja ne smemo opustiti. Peti samo Bogu pomeni, da pozabljamo, da smo bili rešeni, da smo del naroda ali skupnosti ljudi. Tu nisem samo jaz in Jezus. Moj odnos z Bogom je tesno povezan z druženjem, ki ga delim z mojimi brati in sestrami. Zato moramo peti pesmi skupaj. In drug drugemu.
Ravno tako, če pojem le horizontalno oz. drugim, zgrešim osebni vidik mojega odnosa z Bogom. In sčasoma ne bomo več imeli veliko za peti. Naše skupno čaščenje mora biti skupinsko usmerjeno Bogu. Pri tem ne bi smelo biti globokega razkoraka med horizontalnim in vertikalnim. Ko pojemo o Gospodu in Gospodu, to delamo skupaj in spodbujamo drug drugega.
Če ne bi bilo horizontalnega (ko pojemo drug drugemu) vidika slavljenja, bi se lahko brez pomislekov enostavno premaknili v dnevno sobo. Toda nismo se in ne moremo se. Obstaja horizontalna razsežnost v našem slavljenju in dobro je, da si to zapomnimo za čas, ko nam zbiranje več ne bo onemogočeno.
Vir: churchleaders.com
