Avtor: Reinhard Bonnke, bonnke.net
Kako je lahko ves svet efektivno evangeliziran? Gospod je imel predstavo, da je to mogoče, ker nam je zapovedal: »Naredite vse narode za moje učence!« (Matej 28,19). Narode! Prepričan sem, da ima Bog velike načrte za doseganje človeštva. Znova in znova se vračam k Božji Besedi in poskušam razumeti to misel ter prosim Gospoda, da mi odpre oči.
Nekoč sem prišel do znanega odlomka iz Svetega pisma, ki se ga nedvomno pogosto uporablja v pridigah. Toda božji Duh je bil nad menoj in sveža resnica iz tega odlomka je eksplodirala v moji duši. To je knjiga, ki jo je napisal Ezekiel, eden izmed prerokov Stare zaveze.
»Mož je šel z merilno vrvico v roki proti vzhodu. Zmeril je tisoč komolcev in me peljal po vodi; voda mi je segala do gležnjev. Spet jih je nameril tisoč in me peljal po vodi; voda mi je segala do kolen. Spet jih je nameril tisoč in me peljal čez; voda mi je segala do ledij. Spet jih je nameril tisoč: zdaj je bila reka, ki je nisem mogel prebresti. Voda je namreč tako narasla, da je bila voda za plavanje, reka, ki je ni bilo mogoče prebresti. Tedaj mi je rekel: Ali
si videl, sin človekov? Potem me je peljal nazaj ob rečnem bregu. Ko sem se vračal, glej, je bilo na bregu reke na obeh straneh silno veliko drevja.« (Ezekiel 47,3-7)
V prvem delu tega odlomka je bil Ezekiel vzet iz suhe pokrajine v vode te veličastne reke. Mnogi so si enotni, da je to prikaz reke, ki daje življenje Svetega Duha. Kakšno doživetje! Iz suhe in mrtve religije v nemirno realnost Svetega Duha. Kako navdušujoče je spoznati to stran odrešenja! To navdušenje je edinstveno in nerazložljivo.
Gospod mi je pokazal lekcije ključnega pomena za duhovno rast, ki so zakoreninjene v tej izjemni viziji.
Segajoč do gležnjev je Božji minimum
Štirikrat je angel natančno nameril tisoč komolcev in peljal Ezekiela po stopnjah. Prvi stopnja ga je pripeljala v vode, ki so »segale do gležnjev.«
Neposreden stik z močjo Svetega Duha je popolnoma čudovit, ampak ne pozabi, da je »seganje do gležnjev « Božji minimum! To, da tako veliko kristjanov parkira v tej legi, je tragično. Pameten nasvet pravi, naj nikoli ne slediš parkiranemu vozilu, ker ne boš prišel nikamor. Podobno ne smemo slediti parkiranemu pastorju ali parkiranemu cerkvenemu članu. Kaj s tem mislim, je, da se ne zadovolji z Božjim minimumom. Tako enostavno je primerjati svoje izkustvo z ljudmi, ki ne »segajo niti do gležnjev.« Če je to tvoj pogled, potem ga preusmeri. Namesto, da primerjaš svojo lego s tem, kar je plitvejše, primerjaj svojo lego z večjimi globinami, ki so še pred teboj!
Nekoč so me povabili govorit na molitveno srečanje za ljudi, ki niso verjeli v krst v Svetem Duhu. Poskusil sem najboljše, a je bilo zelo težko. Ljudje so tam samo sedeli brez besed in me srepo gledali z velikimi očmi. Izrekli so majhno molitev in potem je bilo že končano. Ko sem zapustil to srečanje, sem premišljeval: »Zelo težko mora biti plavanje v 8 cm vode.« To je na žalost stanje mnogih kristjanov. Veslajo in delajo, ampak ne napredujejo, preprosto zato, ker še vedno ležijo na dnu. Ni čudno, da so stvari za njih tako težke.
Charles Haddon Spurgeon je napisal: »Nekateri kristjani jadrajo s svojimi ladjami v tako plitvih duhovnih vodah, da se prevračajo po pesku vse do nebes, namesto, da bi se dali nositi poplavnemu toku.«
Obstaja veliko frustriranih delavcev. Zelo so predani in skoraj svoje prste obrabljajo do kosti. Toda zgodi pa se tako malo. Zakaj? Ker veslajo samo na dnu. Ti so »naredi-si-sam« ljudje. Delajo najboljše po svojih zmogljivostih in potem to samo »zalivajo z molitvijo.« Niso sledili Gospodovi zapovedi iz Luke 5,4, da »odrinejo na globoko.« Jezus še danes vedno stoji na obali in nas vzpodbuja, da odrinemo na globoko, da zapustimo plitve vode. Toda, kdo si bo upal?
Kaj je pot binkošti? Jezus je obljubil, da bomo delali večje stvari, ker nam bo poslal Svetega Duha (Janez 14,12-17). To pomeni, da bo On opravljal delo. Gospod nam ne daje zobne paste, iz katere bi morda stisnili majhne kapljice moči enkrat ali dvakrat dnevno, dovolj le za duhovno preživetje. Normalno krščansko življenje je naslednje: »Tak je kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah.« (Psalm 1,3).
To govorim na ves glas: Uspeh kristjana je v polnosti Svetega Duha! Po Božji milosti sem odkril skrivnost: Premakni se v globlje vode Svetega Duha. Ko boš enkrat v tej povodnji, se boš takoj spremenil.
Gospod nas nežno vzame s seboj
Ko sem si predstavljal prizor z Ezekielom, sem se spraševal, zakaj je mož z merilno vrvico vzel Ezekiela istočasno samo tisoč komolcev, v štirih stopnjah. Jaz sem tip človeka, ki rad poskakuje, ko govori Gospod. Torej, zakaj ne bi preskočil vseh štiri tisoč komolcev naenkrat? Sveti Duh me je naučil to duhovno plavalno lekcijo. Oče je zelo razumevajoč z vsakim izmed svojih otrok. Ne meče nas v globočine. Potreben je čas za duhovno rast in zre- lost. Njegovo delo je ljubeče in osebno. Angelu je bilo naročeno, naj sprva »meri« in se šele potem premika. Na enak način meri Gospod našo osebno štiri tisoč komolcev naenkrat. Toda, napredoval je na tak način, da je šel v globoko vodo v štirih stopnjah. Gospod nas nežno vzame s seboj. On želi, da gremo, vendar ne prehitro. Ne smemo imeti mrzlih stopal ali vročih glav.
Učiti se duhovno plavati
Nekega dne mi je Bog povedal: »Veš, kaj pomeni plavati?« No, mislil sem si, da vem, ker sem dober plavalec. A sem res? Sveti Duh mi je razodel nekaj, kar prej nisem cenil. Rekel je: »Ko plavaš, si v drugem elementu in tam je novi zakon. Moraš se prepustiti in povsem predati vodam reke. Te vode te nosijo.«
Zdaj to razumem. Plavam v Svetem Duhu. Njegove vode me nosijo. Duh me dviga. Plavanje vzame težo z mojih nog. Daje mi oddih in moji sklepi gredo na počitnice. On izvaja vse delo. Kaj je potem prava ovira? Prava ovira je zanašati se nase, biti odvisen od lastne energije in sposobnosti. To povzroča, da se vlečeš vzdolž brega reke – prav te vode bi te lahko nosile v svojem naročju.
Mnogi delajo za Boga, ko Bog želi delati za njih. On ne želi, da bi zaradi našega trdega dela zanj omagali. Videl sem nagrobnik z moževim imenom in nagrobnim napisom: »Njegovo življenje je bilo sestavljeno zgolj iz dela.« Razmišljal sem: to je nagrobni napis za konja, ne človeka!
Bog za nas ni namenil, da bi bili obremenjeni ali da bi delali kot roboti. Lahko bi ustvaril veliko konjev, če bi to želel. Ko je Bog pomislil o tebi in meni, je imel v mislih nekaj drugega kot sužnja. Naš Oče je hotel sinove in hčere, s katerimi bi lahko imel skupnost in bi obedoval pri mizi, da bi z njimi delil vse, kar ima. »Vse, kar je moje, je tvoje« (Luka 15,31).
Čas je, da spremenimo negativno sliko krščanskega življenja. Čutiš, kako te je to, da si postal kristjan, enostavno podrlo na tla? Da nisi nikoli dovolj dober? Čutiš, da ni dovolj molitev, delo, ljubezen ali Biblija v tvojem življenju? Te prevzemajo dolžnosti? Potem je sporočilo Ezekiela za tebe: Naj te vzame Sveti Duh s seboj v veličastno reko Boga! Tam so vode, kjer lahko plavaš! V Njem si več kot osvajalec.
Mi smo kot Jožef, ki je bil vzet iz ječe, da bi vladal. To je princip Božjih poslov skozi celo Sveto pismo.
Ni nam potrebno vztrajati, ampak uživati naše krščansko življenje. Ne želim v nebesa, da bi tam odkril, da sem naredil le 5 odstotkov tega, kar je Bog želel. V tem ni nobene odlike. Zanima me preostalih 95 odstotkov!
Moramo razumeti Božji um in Božji klic. Kot je vodil Ezekiela od minimu- ma do maksimuma, tako bo vodil nas – če mu to dovolimo.
Reka življenja
V Svetem pismu ni pomorskih pojmov. V Razodetju 21,1 piše: »Morja
ni bilo več.« Toda Razodetje 22,1 oznanja: »Pokazal mi je reko žive vode, bleščečo kakor kristal, ki je izvirala od prestola Boga in Jagnjeta.« Tu je razlika med morjem in reko. Morje v Svetem pismu predstavlja množice človeštva in zlobneže, »njegovi valovi burkajo glen in blato« (Izaija 57,20). Morje je tudi odlagališče za smeti človeštva. Ta ista stara voda prihaja nazaj dan za dnem. Plima prinaša smeti, za katere smo mislili, da so skrite.
Toda reka je drugačna. Vsebuje konstantno svežino, ker vedno teče. Nikoli nima enake vode. Bog ima vsako jutro nekaj novega.
Reka moči
V svoji viziji se je Ezekiel premikal v globlje vode Božje reke. »Spet jih je nameril tisoč: zdaj je bila reka, ki je nisem mogel prebresti. Voda je namreč tako narasla, da je bila voda za plavanje, reka, ki je ni bilo mogoče prebres- ti« (Ezekiel 47,5). Reka ni bila namenjena za hojo, temveč za plavanje. Vsi, ki odkrijejo to skrivnost, bodo imeli preoblikovano življenje in službo za Boga.
Nekaj let nazaj je prišel na obisk čisto frustriran služabnik Evangelija. Pravkar je prišel od psihiatra in mi povedal, da ne more več nositi breme- na cerkve, ki ima 50 članov. Bilo je enostavno preveč. Vprašal sem ga: »Ste krščeni v Svetem Duhu?« »Ne,« mi je odgovoril, »moja denominacija v to ne veruje.« Vzel sem si čas, mu razložil to čudovito resnico in potem z njim molil. Zvečer je odšel. Toda ni se domov le peljal, domov je plaval. Bog je to naredil.
Kaj je sploh lahko Božji maksimum? Zagotovo ne trdim, da bi prispel do Božjega maksimuma, toda zagotovo sem v tranziciji! Sem kot apostol Pavel, ki je šel iz »vere v vero« in »iz veličastva v veličastvo« (Rimljanom 1,17; 2. Korinčanom 3,18). To je napredovanje v Svetem Duhu.
Presenečenje, ki je sledilo
Potem, ko je Ezekiel plaval, je bil postavljen na breg reke. V pojmih Nove zaveze to ni razočaranje. Zato, ko smo bili enkrat v reki, je reka v nas; »reke žive vode« bodo tekle iz našega osrčja (Janez 7,38). To doživetje je tako spremenilo preroka, da je bil ves osupel potem, ko je stopil na breg reke. »Ko sem se vračal, glej, je bilo na bregu reke na obeh straneh silno veliko drevja.« (Ezekiel 47,7).
Kaj je bilo tukaj tako posebnega? Zakaj je osuplo gledal? Bilo je posebno, ker je zdaj videl nekaj, kar ni bilo tam, preden je vstopil v reko – drevesa! To je velika resnica tega poglavja: medtem ko je Bog spreminjal Ezekiela v Njegovi reki, je spreminjal tudi celotno pokrajino okrog Ezekiela. Razmere spreminjajo maziljeni ljudi in maziljene cerkve.
Domnevam, če bi bil Ezekiel fizično v Izraelu in bi poskušal na tem mestu saditi drevesa, bi mu obupno spodletelo – četudi bi jih zalival s svojimi solzami. Toda Ezekiel je spoznal, da to, kar ljudje niso mogli narediti v sto letih, je Bog lahko naredil v nekaj sekundah. To je vera za danes! »›Ne s silo in ne z močjo, temveč z mojim duhom,‹ govori GOSPOD nad vojskami« (Zaharija 4,6).
Ljudje, ki tečejo v Svetem Duhu in s Svetim Duhom, imajo razlog za osuplost vsak dan zato, ker Gospod dela čudeže vsak dan. Slava Gospodu! Nič se ne zmanjša v Gospodu! Vse postaja vsak dan čedalje bolj čudovito.
Božanska energija
Še en pomemben detajl: Tista drevesa so že rodila sad. Medtem ko je Ezekiel odkrival globino reke Svetega Duha, je Bog v trenutku posadil drevesa in jih razvil. On je Stvarnik časa in lahko skrči čas kadarkoli si želi. »Njegov sad bo za jed,« beremo v 12. vrsti. Bilo je kot da bi mu sadje namignilo: »Ezekiel, pridi sem. Nič več kuhanja! Bog je pred teboj razgrnil mizo. Nič več postane hrane! Čaka te uravnotežena dieta!«
Kako čudovito! Nenadoma je Božji služabnik v partnerstvu s Svetim Duhom. Tu ni več spletkarjenja in neumnosti v temi. To je čudež življenja in služenje v Svetem Duhom. To je način, kako se bo pridobil svet za Gospoda. Pričevanje s Svetim Duhom bo pridobilo našo generacijo za Boga! Vse se začne s tem, da smo poslušni pozivu Svetega Duha, da mu sledimo v globine, kjer so vode, v katerih lahko plavamo.
V našem elementu
Kristjan, ki ni v reki Svetega Duha, je izven tega elementa. Takšen je kot pravi pregovor: riba izven vode. Mi nismo poklicani, da bi prebivali v puščavi kot Izraelci štirideset let – čeprav njim je Gospod obljubil deželo rek. Kristus je vernikom obljubil reke, ne kot redko izjemo, ampak kot del njihovega naravnega okolja. Mi nismo poklicani, da bi sedeli na obrežju in občudovali tekočo vodo. Poklicani smo, da bi bili ljudje reke!
Ljudje so mi pogosto pripovedovali, da v njihovih razmerah niso mogli živeti zmagovalnega krščanskega življenja. Mladenič iz Afrike mi je razložil, kako so vsi njegovi stari starši in starši bili vrači. Zaradi tega je menil, da v tistem mestu ne more živeti z Jezusom. Toda nihče izmed nas ne more biti nikjer v tem grešnem svetu zmagovalec, razen s Svetim Duhom. Kamorkoli gremo, On je tam. Mi se z Njim gibljemo in živimo za Njega (Apostolska dela 17,28). On je naše okolje. Krščeni smo v Kristusa. Plavamo v reki Boga, ne v majhnem bazenčku, ki se lahko nekega dne posuši.
Lahko se vprašamo kar vprašanje: »Ali lahko živi človek na Luni?« Odgovor je: »Ne« in »Da.« Ne more živeti na Luni, če gre tja tako, kot je. Če pa na Luno prispe s primerno vesoljsko obleko, lahko tam zagotovo živi. Vesoljska obleka vsebuje enak zrak, ki ga najdemo na Zemlji. Ko astronavt nosi to vesoljno obleko, lahko hodi, se vozi in poskakuje na površju Lune.
Ne moreš pričakovati uspešnega krščanskega življenja, če nisi v Duhu. Ker to je način življenja, ki ga je zate namenil Bog. Kjerkoli smo, smo lahko – in naj bi bili – v Duhu. To je pomembno dejstvo. Ne glede, kako obupno je mesto, četudi je onesnaženo z zrakom pekla, smo mi oviti v Gospoda in lahko dihamo zrak nebes. »Kdor stanuje v zavetju Najvišjega, bo počival v senci Vsemogočnega« (Psalm 91,1 – Chraskov prevod).
Ko smo v Duhu, smo nepremagljivi, neranljivi, gremo od zmage v zmago, naše življenje je skrito v Kristusu Bogu. Človek, ki se giblje v Duhu; cerkev, ki se giblje v Duhu; delavci, evangelisti, pastorji in učitelji, ki se gibljejo v Duhu – to je formula za uspeh, ki jo jaz poznam. V Božjem Duhu lahko pridobimo za Jezusa ves svet!
