Pobožen kralj, ki je bil stisnjen v smrtonosen kot, nas uči osvobajajočo resnico o molitvi.
V eni največjih tragedij v Svetem pismu je Absalom, Davidov sin, izrabil ljubezen svojega očeta in se zarotil proti njemu. Upor se je močno razširil in Davidu ni preostalo drugega, kot da zbeži iz Jeruzalema v upanju, da preživi do naslednjega dne (2 Samuelova 15,14).
“Molitev je za nagib tehtnice na drugo stran, za spremembo navideznega poteka zgodovine.”
Ko se je David tako umikal, v joku, bosih nog in z glavo pokrito v sramoti, je postalo še huje. Ugotovil je, da se je njegov najbolj cenjen svetovalec Ahitofel – čigar svèt, ki ga je dajal tiste dni, »je bil, kakor če bi vprašali Božjo besedo« (2 Samuelova 16,23) – pridružil Absalomu (2 Samuel 15,12). Toda v tem najbolj obupnem trenutku, ko bi se David lahko povsem zlomil ali predal samopomilovanju, je bil njegov refleks usmerjen k Bogu. Zato zavzdihne v molitvi:
»O GOSPOD, prosim te, obrni Ahitófelov svèt v nespamet!« (2 Samuelova 15,31)
Nenavadna prošnja
Človeško gledano se zdi molitev malo verjetna, celo nemogoča. Nihče ni bil bolj moder kot Ahitofel. Zato je molitev za Ahitofelov neuspeli nasvet tako nemogoča kot molitev, naj se zaustavi sonce. Toda takšni trenutki so točno tisto, za kar nam je Bog dal molitev. On odpre svoje uho za svoje ljudstvo. Ne da prikličemo več udobja za že pretirano lagodno življenje, ampak natanko za čase, ko sta v igri življenje in smrt.
Molitev ni vaja za vnaprejšnje imenovanje tistega, kar se zdi naravni potek dogajanja. Molitev ni za izražanje Bogu naše intelektualno upravičene domneve o tem, kar se že očitno odvija. In zagotovo ni za svetovanje Bogu, kako bi naj stvari potekale, kot če On potrebuje svetovalca (Rimljanom 11,33-34). Namesto tega, molitev je za nagib tehtnice na drugo stran, za spremembo navideznega poteka zgodovine. Molitev je za obupne čase in skrajne trenutke, ko smo stisnjeni v kot – ko se, človeško gledano, željeni izid, in kar se zdi naša poslednja šansa, ne bo odvil in potrebujemo Boga. Potrebujemo Njega, da se On vmeša.
Brez prstov Suverenega, ki poseže v detajle, da prekine, kar se zdi vsaj iz našega vidika povsem naravni potek dogajanja, smo obsojeni na propad. Toda, če je On Bog, in če posluša in poseže, potem imamo možnosti. V tem primeru vzrok in posledica ne zmagata. Bog zmaga! Zato David moli.
Bog naredi nepredstavljivo
Takoj po Davidovi molitvi mu pride naproti Arkejec Hušáj, ki je zvest Davidu, s pretrganim oblačilom in s prahom na glavi (2 Samuelova 15,32). David je molil, naj bo Ahitofelov nasvet nespameten, toda sedaj David ravna po veri. Hušája pošlje, da hlini svojo zvestobo Absalomu, služi kot vohun in mogoče celo spodbije Ahitofelov nasvet (2 Samuelova 15,34).
»Molitev je za obupne čase in skrajne trenutke, ko smo stisnjeni v kot.«
Hušáj gre in Absalom ga – kot Ahitofela – sprejme v svojo zaroto. Eno od prvih perečih vprašanj je, ali zasledovati Davida in ga dohiteti, medtem ko se umika. Prvi spregovori Ahitofel: »Naj … se še nocoj vzdignem in udarim za Davidom … ko bo utrujen in obnemogel.« (2 Samuelova 17,1-2). Običajno je to moder nasvet. »Ta predlog je bil všeč Absalomu in vsem Izraelovim starešinam.« (2 Samuelova 17,4). Veliki modrec je spregovoril in to se zdi kot sklenjen posel. In to bi pomenilo konec Davida – če ne bi bilo Hušája, ki je spregovoril naslednji.
»Svèt, ki ti ga je dal Ahitófel tokrat, ni dober,« pravi vohun (2 Samuelova 17,7). Nato Davida ne oriše kot slabotnega in razočaranega moža, kar je v tem primeru bil, ampak kot močnega, besnega in kot strokovnjaka za vojno. In Bog je naredil nepredstavljivo: obrnil je srce Absaloma in vseh Izraelovih mož, da so rekli: »Boljši je svèt Hušája iz Aráha kakor Ahitófelov svèt.« Kaj? To je osupljiv preobrat. Nemogoče, razen pri Bogu. Samo Bog lahko obrne srca na tak način. In zato 2 Samuelova 17,14 dodaja pojasnilo: »GOSPOD je namreč odločil, da se spodbije Ahitófelov svèt, ki je bil boljši, ker je GOSPOD hotel pripeljati nesrečo nad Absaloma.«
Nihče tega ni mogel predvideti. Tudi David ne, ko je molil. Hušájeva varljiva beseda je prevladala, domine so se začele podirati in kmalu je sledi konec za Absaloma in rešitev za Davida.
On odgovarja bolje, kot mi prosimo
Bog je odgovoril na Davidovo molitev. Je res? Spomnite se, kako je kralj molil: »O GOSPOD, prosim te, obrni Ahitófelov svèt v nespamet!« (2 Samuelova 15,31) Bog na to molitev ni odgovoril. Pravzaprav, 2 Samuelova 17,14 potrjuje, da je Ahitofelov nasvet bil “boljši.” Toda pri Davidu ne najdemo žalosti, da Bog ni odgovoril ne njegovo molitev. Ni se pritoževal, da je Gospod skril svoje obličje ali zakril svoja ušesa ali ni videl. Brez žalovanja. Brez frustracije. Brez samopomilovanja.
David je molil navidezno nemogočo molitev, naredil skromen korak vere in zaupal Bogu, da ga reši. In David se ni namrščil, da Bog ni odgovoril na njegovo molitev točno tako, kot je prosil. Pravzaprav, David je užival v molitvi in slavljenju Boga, kateremu je v navadi, da odgovori bolje, kot mi prosimo.
Noben scenarist ne bi uganil
V svojem komentarju na Drugo Samuelovo knjigo Dale Ralph Davis navaja svoja opažanja:
“David ne začne moliti nič prej, kot mu Jahve začne odgovarjati na njegovo molitev – in tega noben scenarist ne bi mogel uganiti. Naše molitve se ukvarjajo s “kaj”; Božji odgovori se ukvarjajo s “kaj” in s “kako” in s “kdaj”. In kako nas Njegov “kako” lahko preseneti!”
Naš Bog uživa, da nas reši tega, da smo sami avtorji svojih zgodb rešitve. Ko molimo, naše delo ni, da vnaprej predvidimo, kako bi nas Bog lahko rešil in potem njemu razložimo detajle, četudi je pogosto ravno to naš nagon.
Večino nas očetov bi zelo motilo, če bi naši otroci ne samo prosili za stvari, ampak tudi zahtevali, da jim podrobno razložimo, kako jim bomo izpolnili njihovo prošnjo. Očetovo veselje je v tem, da preseneti svoje otroke s svojim načinom in z izvedbo.
“Naš Bog uživa, da nas reši tega, da smo sami avtorji svojih zgodb rešitve.”
Na srečo, četudi mu poskušamo svetovati, naš Oče v nebesih je potrpežljiv. On prenaša naše neumnosti. Želi nas tudi osvoboditi občutka, da mu vedno moramo dajati navodila. Ne samo, da mu ne moremo dajati navodil, ampak smo lahko gotovi, da je njegovo srce veliko večje za “svete rezultate,” ki si jih želimo, kot so naša srca. In njegovi načini odgovarjanja na molitve, glede na njegov užitek, so osupljivejši od naših sanj. On rad odgovori bolje, kot mi prosimo.
Ne točno, ampak precej več
Za tiste, ki so hodili s tem Bogom samo kratek čas, vidimo, da je On odgovoril veliko bolje, kot smo prosili. To nam daje, ob Očetovem srcu (Luka 11,11-12) in daru Duha (Rimljanom 8,26-27), veliko motivacijo za molitev in za vztrajnost v molitvi. Z drugimi besedami, naši človeški nagoni, naša nevednost in naša nezmožnost Njemu svetovati niso stvari, ki odvračajo od molitve, ampak raje dober razlog, da dalje prosimo Njega, ki zna, kako dajati bolje, kot ga mi znamo prositi.
On vé. »Vaš Oče vendar vé« (Luka 12,30). Mi ne vemo. »Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti« (Rimljanom 8,26). Njegove sodbe so “nepreiskljive” in njegova pota neizsledljiva (Rimljanom 11,33) – kar je še večji razlog, da ga prosimo.
Že odgovorjeno
Ko Pavel slavi Njega, »ki more po môči, katera deluje v nas, v vsem napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo« (Efežanom 3,20), ni neumen optimist. Ne prosi nas, da brez podlage pričakujemo “najboljše še pride”, ne da bi za to imeli dokaz v preteklosti in sedanjosti. Pavel ga je priskrbel s tem, da je svoj slavospev ukoreninil v evangelij, ki ga je ravnokar ponovil. Bili smo mrtvi v grehih in Bog nas je oživil skupaj s Kristusom. Bili smo ločeni in odtujeni, brez upanja, in Bog nas je pripeljal bližje po Kristusovi krvi.
V evangeliju je naš Bog že odgovoril bolje, kot smo kadarkoli lahko prosili. Kristus je prišel, On je umrl in vstal – in čeprav pogosto ne vemo točno, kako moliti, vemo, da naš Oče rad sliši naše prošnje in jih s svojim odgovorom preseže.
Vir: www.desiringgod.org
