Nismo rešeni naših grehov, ker so Jezusu po krivem sodili judovski in rimski uradniki in ga je Pilat obsodil na smrt. Tudi nismo odrešeni zato, ker so rimski preganjalci Kristusu zabili žeblje v roke in noge in ga obesili na križ. Rešeni smo samo zato, ker je bil Kristus po križanju obujen od mrtvih!
Razmislimo o Kristusovi vlogi
Ali res mislimo, da bi lažna sodba ljudi, nagrmadenih na Kristusa, plačala dolg za vse grehe človeštva? Ali res mislimo, da so trnova krona, biči, žeblji in lesen križ ter vsi drugi vidiki križanja, ki ga poveličujemo, dovolj močni, da nas rešijo?
Predstavljajte si Kristusa na vrtu Getsemani pred križanjem in vstajenjem. Ko kleči pred svojim Očetom, mu iz glave kapljajo kaplje znoja in krvi. Zakaj je v takšni agoniji in bolečini? Pravi odgovor ni, ker bi se bal križanja. Ne trepeta zaradi tega, kar mu bodo rimski vojaki storili.
Od tistega dne je nešteto mož in žena v zgodovini krščanstva umrlo za svojo vero. Nekateri izmed njih niso bili samo obešeni na križe. Tam so jih tudi zažgali. Mnogi med njimi so šli pojoč k svojim križem.
»Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene.«
Neki kristjan v Indiji je, medtem ko so ga živega odirali, pogledal svoje preganjalce in rekel: »Zahvaljujem se vam za to. Strgajte z mene moje staro oblačilo, kajti kmalu bom oblekel Kristusovo oblačilo pravičnosti.«
Ko se je pripravljal na usmrtitev, je Christopher Love svoji ženi napisal sporočilo: »Danes me bodo ločili od moje fizične glave, ne morejo pa me ločiti od moje duhovne glave, Kristusa.« Ko je stopal smrti naproti, je njegova žena ploskala, medtem ko je pel o slavi.
Ali so imeli ti možje in žene v krščanski zgodovini več poguma kot sam Kristus? Zakaj je trepetal na tistem vrtu, objokan in poln tesnobe? Lahko smo prepričani, da ni bil strahopetec, ko se je soočil z rimskimi vojaki. Ne! On je bil Odrešenik, ki bo prestal Božjo jezo.
Resnica vstajenja
Poslušajte njegove besede. »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene.« “Kelih” se ne nanaša na lesen križ, ampak se sklicuje na božansko sodbo. To je čaša Božje jeze.
Tega se Jezus v vrtu otepa. Nanj se je izlila vsa Božja sveta jeza in sovraštvo do greha in grešnikov, nakopičeno od začetka sveta. Ob misli na to mu tečeta pot in kri.
Kar se je zgodilo na križu, ni bilo predvsem zabijanje žebljev v Jezusove roke in noge. Šlo je za jezo zaradi tvojega in mojega greha, ki se je sprostila na njegovo dušo in je bila poplačana z vstajenjem. V tistem svetem trenutku sta se vsa pravična jeza in Božja pravičnost, ki bi morali pasti na nas, kot hudournik zgrnili na samega Kristusa. Nekateri pravijo: »Bog je pogledal navzdol in ni mogel gledati trpljenja, ki so ga vojaki prizadejali Jezusu, zato se je obrnil stran.« Ampak to ni res! Bog se je odvrnil, ker ni mogel prenesti, da bi tvoj in moj greh videl na svojem Sinu.
Neki pridigar je to opisal, kot da ti in jaz stojiva nekaj sto metrov stran od vodnega jezu, visokega in širokega deset tisoč kilometrov. Kar naenkrat ta jez poči. Hudourniška poplava drvi proti nama. Tik preden doseže najine noge, se tla pred nama odprejo in vse pogoltnejo. Na križu je Kristus izpil zvrhano poln kelih Božje jeze. Ko je bila nanj izlita zadnja kapljica, je kelih obrnil. Zavpil je: »Dokončano je.«
To je evangelij. Pravični in ljubeči Stvarnik vesolja se je ozrl na brezupno grešne ljudi in poslal svojega Sina, Boga v mesu. Svojo jezo proti grehu je nosil na križu. Svojo moč nad grehom je pokazal v vstajenju. Torej obstaja sprava z Bogom za vedno za vse, ki zaupajo vanj.
Avtor: David Platt; radical.net